… oz. kako povečati dozo ljubezni, da bi zares uspeli!

Težava cone udobja je, da je … udobna. Če ne bi bila, bi jo že zdavnaj zapustili. Star slovenski pregovor pravi “Bolje poznano slabo kot nepoznano dobro.” Joj, kako mi gre na živce ta pregovor. Prav zares. Tako približno kot grem sama sebi na živce s tem, da neprestano meljem isto samokritiko in se ne premaknem naprej.

Ker – kaj pa če je vseeno z menoj kaj res narobe?
Kaj če še – res! – nisem dovolj dobra?
Kaj pa če še nisem dovolj oddelala, pozdravila, občutila, odvalovala, pobožala, se razjezila
… kaj pa če še res nisem?

Kaj če bodo to vsi videli?

Sploh, če se javno izpostavim?

Kaj če si bodo o meni mislili, da sem … kaj bo pa potem?

Ali bom kar umrla od sramu in strahu?

Ali je na tem svetu sploh mesto zame?

Ali lahko sploh obstajam?

Morda je pa Bog pozabil name … ah, ne, ni pozabil, samo kaznovana še nisem bila dovolj.

Malo še moram potrpeti, potem pa bom mogoče lahko vstala s tega kota, kjer moram za kazen klečati.

Dokler ne bom spet rekla kaj narobe, pa bom spet poslana v tisti isti kot, po svojo zasluženo kazen.

Nikoli, dragi moji, še nisem srečala nikogar, ki bi doživljal nasilje, in ne bi tega vzel vsaj malo nase. In nikoli še nisem srečala nikogar, ki ne bi doživljal vsaj kančka nasilja, če ne fizičnega ali spolnega, pa vsaj psihičnega. Veliko pa jih poznam, ki so doživeli vsaj dvoje od tega.

In zato je v vsakem od nas vsaj malo tega, da smo resnično prepričani, da je z nami RES kaj narobe. Da še RES nismo dovolj dobri. Da drugi zmorejo, znajo, so dobri, obvladajo, da ja, saj drugi imajo tudi čustva in so včasih malce poklapani, ali pa samo tako rečejo, ker oni drugi so itak v redu in toliko boljši, ampak jaz … z menoj pa RES nekaj ni OK.

In če se resnično poglobimo v ta boleč občutek, potem najbrž sploh nimamo pravice obstajati. Strah nas je že tako, kot da je ne bi imeli.

Sočutje je tisto, ki se zdaj vzbuja v mojem srcu. Sočutje za vse tiste duše, ki s(m)o doživljale nasilje, in sočutje za vse tiste duše, ki nis(m)o zmogle predelati nasilja in smo ga v neki obliki predale tudi naprej.

To, kar je bilo ranjeno v odsotnosti ljubezni, se lahko pozdravi samo v prisotnosti ljubezni. Stopimo skupaj in si podajmo roke. Začutimo, da se imamo radi. Da smo skupaj zato, ker drug v drugem vidimo to, kar vsak sam v sebi ne more videti. Da smo skupaj zato, da nas nekdo ob nas spomni, ko pozabimo.

Ko pozabimo, da je lepo biti človek. Da je lepo doživeti sebe v ranljivosti, v tem, da te je strah, ali imaš pravico obstajati, in pogledati nekomu v oči, ki je vesel, da obstajaš.

In da se tako zaveš, da je s teboj RES vse v najlepšem redu. Dejanje prijaznosti je tisto, ki prekine verigo neprijaznih dejanj.

Storite ga danes, vsakokrat ko morete. Storite ga jutri, vsakokrat ko morete. Storite ga vsakič, ko morete.

Tudi poslovna uspešnost novodobnih podjetnikov, ki skušamo spremeniti vaš in svoj svet na bolje, je dejanje prijaznosti. Zavedajte se tega, ko boste naslednjič izstavljali ali plačevali račun. Z nasmeškom.