… oz. kako je dobro, če se počutiš izgubljeno
Nikoli ne bom pozabila, kako so izgledala tla, ko sem skušala stopiti z mize, kjer so mi ga razrezali z noge. Bila so nekam daleč, predvsem pa niso bila ravna in so se odmikala in primikala. Sploh nisem znala stopiti na tla, pa sem imela mavec samo 3 tedne! Pri vsakem koraku sem se morala koncentrirati, pa ne zaradi slabše gibljivosti ampak zaradi dimenzije. Tla sploh niso bila tam, kjer sem jih pričakovala! (Moja nova dimenzija je bila namreč navajena stopati na gumijasto peto in trdo nogo).
Bila sem čisto izgubljena in nekaj dni je trajalo, da sem spet dojela, kje so moja tla. Zakaj vam to pripovedujem? Ker v zadnjem času dobivam precej odziva iz skupnosti Poslovne Boginje, da se počutite izgubljeno. In iz srca vam verjamem, da je res tako.
Kajti vaša duša, dragi moji, je mnogo mnogo let nosila mavec. Morala se je prilagajati okoliščinam, vzorcem, programom vaše okolice. Bili ste vzgojeni, da ni dobro biti preveč samozavesten, da je denar znak nepoštenja, da je “lastna hvala cena mala”, da “te bo jezik tepel, če govoriš svojo resnico”, da se punčke ne jezijo in fantje ne jokajo. Včasih smo bili odveč in globoko v nas živi prepričanje, da nas ljudje ne marajo. Ali pa nas prevarajo in nikomur ni mogoče zaupati. Da denar ne raste na drevesih. Da vsakdo, ki ti kaj ponuja, vleče denar iz tvojih žepov. Da je misliti nase sebično. Da je notranja moč nevarna – uh, pa še kako! Zato bodi raje tiho in ne moti! Ja, seveda, biti močna ni ženstveno! In biti ranljiv ni moško.
Če si vzamete čas, boste našli še cele sezname, kaj vse je mavec za vašo dušo. In ko pride pravi čas, ko imate podporo in prave okoliščine, pride pravi trenutek, pravi učitelj in prava podpora, se vaša rana zaceli. Mavca ne potrebujete več.
Samo zdaj je treba stopiti na tla! In prav zares, tla niso več tam, kjer so bila včasih. Občutek varnosti bo treba osvojiti na novo, ravnotežje poiskati v sebi. Nekaj dni bo trajalo, to drži.
Če se torej počutite izgubljene, ker je staro odpadlo, novega pa še ne obvladujete, bodite veseli in pomirjeni! To je znak, da se je rana zacelila, in da že vadite hojo po starem terenu na nov način! Na način, ki vaše duše ne oklepa več v mavec, ampak vam dovoli, da skačete, tečete, dihate, kričite, pojete, ustvarjate in v polno uživate svojo nazaj pridobljeno svobodo! Kot Heidi, ko se je iz Frankfurta vrnila k dedu na Planino!
Če ste torej ta trenutek izgubljeni, živite malo bolj počasi in zavestno, da se dobro naučite govorice svoje duše. Kmalu boste tekli na polno!
Če pa se ta trenutek v vas trga hrepenenje, da bi slekli svoj mavec, potem se vprašajte: katera rana se v meni še celi? Kaj si želim, kako si želim? Kaj sem pripravljen-a za to storiti?
In pridite bližje! Pomoč in podpora je pred vašim nosom!