Izzivi, ki sem jih imela in še vedno prihajajo v moje življenje so vsi povezani z odnosi. Ne vseh področjih življenja, partnerskem, z otroci, starši, služba, prijatelji, kako vidim sebe …kakorkoli obrnem so to trenutki, situacije ali obdobja kjer mi je bilo težko. Ves čas sem imela nekako v ozadju mojega zavedanja, da nekaj ne znam, da nekaj ne »štima«, nekaj ne delam prav. In ni prišlo zares v ospredje ali v »prvi plan« dokler nisem naletela na Špelčino knjigo o jezi, ki me je pritegnila, ker nisem znala ravnat s svojo jezo. Knjiga se me je dotaknila in vleklo me je, da moram naprej, da moram nekaj naredit, nekaj res korenitega. Vpisala sem se v F.E.E.L Akademijo. In če sem iskrena v resnici nisem vedela v kaj se podajam, ker nisem bila na nobeni delavnici v živo, da bi vedela kako bo to potekalo. S svojega prvega srečanja na Rogli sem prišla domov zmedena. Navdušena in hkrati me je bilo neznansko strah. In strah je kar prevladoval. Šele veliko kasneje sem ugotovila, da je bilo dobro, da sem se prej vpisala in plačala, ker če bi bilo obratno, se ne bi podala na to pot.

Moj največji uspeh je, da sem se začela odločat zase, da se postavim zase. Postavljanje mej v odnosih je bil zame najtrši oreh, ker sem se bala konfliktov. Moja največja težava je bila kako povedat kaj jaz potrebujem, si želim, brez, da se skregam. In ne gre vse kot po maslu in ni vedno lahko, a prej sem lahko leta v odnosu prenašala, trpela in tlačila svoje občutke. Zdaj veliko hitreje spregovorim, ko je treba in izrazim moj pogled, potrebe in želje.