… oz. kako spustiti kontrolo in prepustiti vajeti srcu?

Priznam, zadnjih nekaj dni je bilo zahtevnih. Nekajkrat sem se zbudila sredi noči in hotela iz svoje kože. Življenje te včasih res “prišraufa”. Najhuje je takrat, ko misliš, da res ne veš, kaj moraš storiti.

To me spominja na moj zadnji porod. Ko sem tretjič rodila, sem bila že izkušena porodnica. Pa ne samo to, že osmo leto sem vodila največjo slovensko neprofitno organizacijo za pomoč pri naravnem porodu in dojenju, torej sem imela vaje za sprostitev in naravni porod v malem prstu. Kljub vsemu mojemu znanju se je porod kar vlekel.

Nekaj časa je bilo še znosno, dolgo sem vzdržala brez vsakih umetnih pomagal, saj sem si nadvse želela naravni porod. Dihala sem in se sproščala. Babica, ki me je pregledala, je začudena izjavila: “Ne razumem, čisto zmehčana si, čisto sproščena, a se otrok vseeno ne spusti … “

Čez nekaj časa je babica imela dovolj. “Ne morem te več gledati,” je rekla, “dala ti bom umetne popadke.”

To je bilo zadnje, kar sem hotela. Bila sem trmasta, vse do takrat, ko nisem mogla več. Zmogla sem edino še vprašati, koliko časa bo to trajalo. “Ah, kakšnih 20 minut, da kapljice primejo, potem bomo pa videli,” je rekla.

Takrat sem spustila kontrolo. Nekaj v meni se je umaknilo življenju in višjemu namenu. Pripravila mi je kapljice in jaz sem umirjeno sprejela. Sprijaznila sem se, da bo še trajalo.

Čez minutko (kapljice še zagotovo niso prijele) sem zajela zrak in babica je zaslišala tisto znano dihanje, ko pritisne. Ni mogla verjeti.

Čez 3 minute sem v rokah držala mojo Ajro.

Kaj je nauk te zgodbe? Kaj sem naredila?

Kasneje sem dojela, da niso pomagale kapljice, ki še niti niso prijele, ampak to, da sem spustila kontrolo. Do zadnjega trenutka sem kontrolirala (in se tega nisem zavedala) svoje občutke. Dihala, se spoščala, delala vse … da ne bi bolelo.

To več čas počnemo s svojimi čustvi. Skušamo jih kontrolirati, da ne bi bolelo. To isto sem počela zadnjih nekaj dni, ko me je “šraufalo” in sem se zbujala ponoči. A šele ko sem dosegla skrajno točko, sem se naenkrat zavedla, da se upiram in da skušam kontrolirati.

Niti nisem vedela, čemu se upiram. Samo naenkrat sem se nehala upirati in vstopila v neudobje. Naj se zgodi, kar se hoče. Naj boli, naj umrem, naj bo karkoli.

Takrat se je zgodil čudež. Vse se je umirilo, vse je odšlo. Ostal je samo mir, sproščenost in sreča. Ostalo je zavedanje, kako zelo kontroliramo svoje čustva in kako zelo nas je strah neudobja.

Zato vas povabim, da nehajte tako zelo kontrolirati, kako se počutite. Naučite se, kako naj vam bo udobno v neudobju! Sprejmite ga, zavestno.

To se sliši preprosto in preprosto tudi je, ni pa enostavno. Morda zdaj, ta trenutek, ko ste to prebrali, povedano bolje razume vaše srce kot vaš razum.

Ne poskušajte torej razumeti in samo prenehajte kontrolirati. Dajte krmilo srcu, ki ne potrebuje razumevanja, logične razlage in navodil.

Vesela bom slišati vaše rezultate!