Danes z vami delim 3 stvari, ki sem se jih naučila za 51 rojstni dan …
Potrebovala sem dve leti, da sem se sprejela do te mere, da lahko na glas povem, koliko sem stara.
Iskreno. Tudi prej sem povedela, a sem imela nemir v srcu. Zdaj ga je manj. Ob tem prepoznavam, kako zelo družbeni kriteriji vplivajo name, ne glede na to, kako se trudim, da ne bi.
Smo socialna bitja in bolje si je priznati, da ima družba vpliv kot to zanikati. Kajti le tako lahko te omejitve čustveno predelamo in na koncu presežemo.
Skozi ljubezen otrok sem začutila, da sem vredna najboljšega.
Otroci so mi kupili nov iPhone. Imela sem še čisto super telefon in kot ponavadi sem čakala, da bo tako rekoč crknil, preden “zaslužim” novega. Nihče me nikoli ni vzgojil, da sem vredna najboljšega.
Včeraj sem to začutila skozi ljubezen otrok in zgodil se mi je čustveni preboj, ki ga nisem pričakovala.
Držala sem svoj novi iPhone in jokala kot otrok. Jokala vse solze, ko sem si želela nove čevlje ali novo oblekco, pa je “nisem zaslužila”. Jokala vso pohojeno, potlačeno in ponižano lastno vrednost, ki je skozi mojo ljubezen do otrok prišla nazaj do mene. Vse, kar vlagate v odnose, se k vam vrne z najlepšimi obrestmi.
Ne glede na vse materialne dobrine (ki jih bom zdaj, kot kaže malo lažje spustila k sebi), mi je daleč največ pomenilo to, kako sem preživela dan.
Zjutraj sta fanta komaj čakala, da mi podarita telefon <3 potem sva z Maksom pohajkovala po mestu, kupila tono sladoleda in na Lentu pričakala Ajro, njen razred in učitelje, ki je s šolo v naravi prav na moj rojstni dan priveslala mimo.
Za šolo v naravi preveslajo Dravo od Dravogarada do Zavrča, spijo v šotorih in kuhajo sami. My kind of world
Ko sem lahko objela še njo, je bil moj dan popoln.
Nato sva šla v japonsko restavracijo (Maks je ven odšel lačen :-), malo v shopping, domov po Štefa in veslat v Drava Center.
Element vode, mogočen in hkrati pomirjujoč, me je čisto prevzel.
Ko sta zvečer fanta v Ancori pojedla še vsak dvojno večerjo, smo se nasmejali do solz.
Le izkušnje so tiste, ki jih bomo nesli s seboj na drugo stran, zato sem se naučila, da pri nabiranju le-teh resnično ne smem niti za trenutek pomišljati.
Najbolj se me je dotaknil sporočilo prijateljice, ki mi je napisala
“Kaj zaželeti ženski, ki že ima vse?”
Kaj?
Da bi si znala vsak dan pričarati globoko doživetje. Vsak dan. Ne glede na to, ali sem “uradno” v dogajanju, ki je za spomine, ali pa samo sedim doma in pišem/jem/gledam rožice/se pogovarjam/počnemkarkoliže.
To je moja želja.
Da bi vsak dan štel, ker sem se ga globoko dotaknila in ker sem dovolila, da se je dan globoko dotaknil mene.