To vprašanje dobim največkrat. “Ali je ok, da otrokom pokažem svoja čustva?”
Večina nas je vzgojenih, da je kazanje čustev šibkost, in zato bi danes rada spregovorila nekaj besed o tem pomembnem vprašanju. Začela bom kar z osebno izkušnjo.
Moj najstarejši sin je izjemno občutljiv in zazna vse, kar se v njegovi okolici dogaja. Če je bilo kaj, kar se dogaja, pometeno pod preprogo, je njegovo obnašanje eskaliralo. Saj veste prav takrat, ko potrebuješ največ miru, on naredi kakšno sceno.
Največ miru pa sem potrebovala, ko me je kaj mučilo. Ko sem bila jezna, razočarana, žalostna ali zaskrbljena.
Nisem ga želela obremenjevati s svojimi skrbi ali čustvi. Tudi nisem vedela, ali je prav, da mu kaj sploh povem, ali pokažem.
Ali ne bo, če me vidi v čustvih, on v strahu, da sem šibka, in se ne bo počutil varnega?
Ali pa, da bo prevzel nase, me hotel zaščititi in bo to preveč za otroka?
Ali ga bom naučila, da bo šibek in se zato v življenju ne bo znašel, ga bodo vsi lahko izkoriščali, ali ga bom pomehkužila?
Ali sploh znam pokazati čustva na pravilen način?
Kakšen pa je pravilen način?
Vse to so vprašanja, ki rojijo po glavi staršem, ko se soočamo s povsem življenjskimi situacijami. Vsi imamo izzive in vsi imamo čustva. A kako z njimi ravnati, da bo otrokom dobro, da jih vzgojimo v samozavestne in hkrati ljudi, ki jim je mar za druge?
Z leti vzgoje mojega ultra občutljivega in drugih dveh, ki sta vsak prinesla svoje znanje, in z 28+ izkušenj dela z ljudmi sem ugotovila nekaj zelo pomembnih resnic:
Otroci želijo slišati, kako se starši počutimo.
Otroci potrebujejo, da je starš odgovoren za svoja čustva, da jih nosi odprto in ranljivo, a hkrati pogumno.
Obstaja zelo preprost način, kako to narediti, le verjetno ga niste videli pri svojih starših in ga vi vpeljujete v vašo družino.
Ta način je, da otroku samo preprosto izrazimo svoja čustva, brez da jih prelagamo nanj in zraven dodamo močan zaključek.
Ta je: “Žalostna sem, ker se mi je zgodilo to in to, in s tem zmorem, ker sem odrasla. Naj te ne skrbi. Žalostna sem in to je ok.”
Poudarek je na “in s tem zmorem, ker sem odrasla”, kajti to je tisto, kar nas je v naši mladosti najbolj skrbelo. Da naši starši ne zmorejo s svojimi čustvi. Zato smo prevzemali nase, jih reševali in se počutili preobremenjene. In tega ne želimo svojim otrokom, zato pa se raje skrijemo.
Otroci so olajšani, če slišijo, kaj se dogaja, še bolj pa so olajšani, če starš jasno pove, da zmore s tem. Poskusite, boste videli, kako se bo vaš otrok umiril.
Še vedno pa je največje delo, da pridete v stik s svojimi pristnimi čustvi in jih nato zmorete lepo in ranljivo izraziti
PS: Kako se je končalo z mojim sinom?
Vsakič, ko sem se zmogla ranljivo izraziti in hkrati prevzeti odgovornost za svoja čustva, se je v trenutku umiril. Ni mi bilo potrebno imeti vseh svojih težav že razrešenih, da bi bil on v redu. Ne, samo v stik s seboj sem morala priti in se izraziti.
To je bilo dovolj.
Od takrat naprej je naše življenje 99% lepše.
PPS: Fotko in idejno zasnovo zanjo je naredila moja Ajra!
Vaša
Špelca