Pred dvema dnevoma smo zapustili deževni gozd in šli zadnje 4 dni preživet na morje. Na bele plaže, modro morje, toplo sonce in uživanje zadnje dni, ko smo zares skupaj in nas ne lovijo nobene obveznosti.
Našli smo lep camp, se ustalili, čisto zraven plaže, na kateri smo pojedli večerjo ob sončnem zahodu … vse je kazalo kot v pravljici. Tako sem bila dobre volje, ker je vse teklo kot po maslu, da sem se ves večer smejala, še Ajra me je vprašala, od kod mi toliko energije :-)
Do naslednjega jutra. Že zvečer je kazalo na močan veter, pa sem si mislila, ah, saj bo zjutraj boljše. Pa ni bilo.
Veter je bil vse močnejši. Še sem vztrajala. Šli smo celo do najlepše plaže, do katere je bilo pol ure hoda po prašni cesti. Nič narobe, če ti prah ne dobesedno biča v telo in oči, ker ga veter dviguje s tako silo.
Saj bo boljše, sem si mislila. Gremo samo do plaže, tam bo bolj zavetrje. Hodimo, pridemo do plaže, ki je res sanjska. Bel pesek, skoraj ni bilo ljudi, okoli divja drevesa, školjke bisernice … raj na zemlji. A veter je bičal pesek tako, da smo se morali skriti ob skale, da nas ni bolelo v golo telo.
OK, popustim, gremo. Skopala sem se na hitro, kajti tudi vodo je nosilo po zraku, in na pot navzgor, proti avtu. Tokrat sem res hodila kot v transu. Vročina, sonce, veter, peklenski vihar. Kar premikalo me je, občasno sem komaj hodila.
A ta pot mi je dala globoko spoznanje.
Zavedala sem se, vedno bolj, da si v resnici res sama ustvarjam vse trpljenje v svojem življenju.
Da vztrajam v okoliščinah, za katere že zdavnaj vem, da niso (IN NE BODO) dobre zame, pa sem še kar tam. Še kar hočem verjeti v to, da se bo nekaj spremenilo. Globoko v sebi čutim drugače, a tem občutkom ne želim prisluhniti.
Zakaj ne, se iskreno vprašam. Res iskreno, kajti dovolj imam. In ko če pogledam resnici globoko v oči, najdem strahec. Strah me je neznanega. Če popustim in izpustim svoj načrt, kaj bo potem?
A me bo življenje peljalo v dobre stvari ali v pekel?
Šele ko je dovolj hudo, popustim. Šele ko me veter biča in sonce pribija, spustim. Spustim in stopim v neznano. Huje ne more biti.
<3
A se prepoznate v takem scenariju? Na določenih področjih zagotovo, ne poznam nikogar, ki ne bi šel do konca in še dlje, na področjih, kjer vam je težko.
<3
Tako sem pod pritiskom vetra popustila tudi jaz. Samo sedla sem v avto in odpeljali smo se … stran od vetra. Ne morem več.
Življenje, kam me pelješ?
In me je peljalo. K reki RIO CELESTE (NEBEŠKA REKA).
Res je božanska. Kemija dveh združenih rek naredi barvo, ki je nebeška. Pa ne samo to, reka ima 22 C. Obožujem reke. Obožujem kopanje v rekah. Še posebej, če so obdane s tropksim rastlinjem in če smo v tem raju sami.
Nisem mogla verjeti svojim očem. Tako se upiram in ko spustim, me čaka NEBEŠKO kraljestvo.
Ves popoldan smo se kopali in hodili po reki, skakali po skalah, brodili skozi brzice, se obešali po vejah, poslušali ptiče in živeli PURA VIDA!
Ko smo se vračali, sem se zahvalila svojima otrokoma. Hvala, ker sta pripravljena s svojo mamo početi take vragolije v čisti naravi. In hvala otroku v meni, da je ohranil prvinsko veselje!
PURA VIDA!
PS: Danes smo odprli vstop v program SKRIVNOST ENERGIJE MEDSEBOJINIH ODNOSOV. Pokukajte tukaj za noro ceno in bonuse: https://www.poslovnaboginja.com/medsebojni-odnosi-program
PPS: Program zdravilnega potovanja po Costa Rici že sestavljam. Rio Celeste bo zagotovo del tega, popolnoma odmaknjen, globoko zdravilni del, ki ga ne najdete na zemljevidu ali v turističnih uradih.