zgodnje jutro je tukaj na Costa Rici in zaradi časovne razlike sem se zbudila zgodaj.

Že tri dni smo tukaj, a v meni je še vedno nemir. Še vedno iščem in moja “normalna” vibracija se še vedno bori z novim, ki skuša prodreti v moj sistem.

Pa tako skrbno sem gradila ta sistem. Sistem obramb, mnenj, razmišljanj, prepričanj, navidezne varnosti in zunanjega sijaja in uspeha. Leta sem vložila vanj, da sem se počutila “nekdo” in “nekaj” in da sem z navideznim uspehom blažila notranjo bolečino.

Ko odpotujem, se to razbije v tisoče koščkov. Potovanja na prenesejo mojih stavb na trhlih temeljih. Sploh pa ne avanture (kakšen 5 zvezdic resort bi jih še mogoče).

Enostavno je biti doma, vedno isto. Vse poznam. Vem, kam v trgovino, vem, kje so moji nakupi najbolj ugodni, da se mi ni treba soočiti s svojimi prepričanji o obilju, vem, kje parkirati, da mi ni treba upočasniti in lahko dirkam po svojih opravkih in dirkam domov, in dirkam opravit vse, kar me čaka, da lahko dirkam na sprehod in telovadbo, da lahko potem še odmeditiram in še otrokom pomagam pri šoli, in oddirkam čimprej spat, da bom lahko naslednje jutro spet dirkala.

Kam, v penzijo? Ali v grob?

Potovanja me s tem soočijo. Nikoli ne vem, kaj me čaka, samo klic slišim. In se mu preprosto moram odzvati. Moram se soočiti z vsemi občutki krivde, da sploh grem, kdo pa sem jaz, da si privoščim takole lutat po svetu?

Costa Rica me je zadela že prvi večer. Vse je tako počasno. Prva vrsta za potne liste, 1 ura. Vrsta za SIM kartico za podatke, pol ure. Ojoj, še ena vrsta, za carino. 1 uro.

OK, končno zunaj. Gremo po avto. U sh*it. Vrsta za 3 ure. Ko sem se vdala v usodo, so me poklicali na stranski šalter in smo avto dobili skoraj takoj. Samo kakšne pol ure administracije. Ok, imam papirje. Samo še trenutek.

Polurni trenutek, da so pripeljali avto.

Dober začetek. Pa kaj ti ni jasno, punca.

***

Ko smo prišli do hotelčka v narodnem parku Manuel Antonio, me vsi pozdravljajo PURA VIDA. ČISTO ŽIVLJENJE.

Do sedaj sem mislila, da je to blagovna znamka. Zdaj pa vidim, da je to tukaj pozdrav.

Upiram se mu. Preveč sem navajena na dirkanje, na doseganje uspehov, na primerjanje z drugimi. Kljub temu, da sem bila prepričana, da je to že za menoj … da sem že skoraj razsvetljena na tem področju. Vic stoletja, pravi Costa Rica.

Včeraj smo se sprehodili po parku. Najprej čudovito rastlinje, 20 cm veliki, čudovito modri metulji, opica, ki skače z veje na vejo. Rakci na tleh, živo rdeče modri.

Jaz hočem videti lenivca. Nisem ga še in to je moja trofeja. Po krokodilih od včeraj, ki so preleni, da bi ubili in šli žret človeka. Ne ljubi se jim. Ležijo cel ljubi dan, in malce poplavajo. Ampak krokodila so mi pokazali, lenivca pa hočem najti sama.

Seveda ga ni bilo. Ko seo odkrila, da so nočne živali, sem bila razočarana. Kaj pa moja trofeja?

Končno smo prišli do plaže. Zgodaj je še, skoraj nikogar. Prelepa plaža, čista, odmaknjena, do nje je slabo uro peš, zato ni gneče.

Razmišljam o lenivcih. Kakšni so? So res tako počasni? Kosmati? Ljubki? Živali mi zmeraj pokažejo delček mene. Naučila pa sem se tudi, da se mi ne bodo prikazale, kaj šele približale, če ne odprem srca.

Zato sem se v vodi umirila, in tiho, z odprtim srcem, poklicala lenivca. Če si kje, in če me želiš videti, sem tukaj. Vesela te bom spoznati.

Ko sem prišla iz vode, se je na edinem drevesu čisto blizu kotička, kjer smo odložili brisače, začelo nekaj počaaaaaaaaasi premikati. V kepi dlake se je pokazala roka z dvema prstoma in nato še tisti ljubek gobček. Lenivec, ljubček, prišel si, tukaj si … čisto nad menoj, na drevesu. Ne morem verjeti in srečna sem, da lahko začutim to zanimivo živalico.

Tam je ostal ves dopoldan. Saj se mu ni ljubilo premakniti se več kot za pol metra v nekaj urah :-)

Zvečer se je sin krepko udaril v prst na nogi. Boli ga in šepa. Samo upam, da ni zlomljena kakšna kost v nartu.

Medtem ko on stoka, jaz skušam še rezervirati naslednje prenočišče in ko ga že rezerviram, ugotovim, da do njega ne morem z avtom, ampak samo z ladjo. Pa me res očitno vlečejo same odbite, oddaljene, nedostopne destinacije.

Z vsem tem zaspim. S svojo prtljago. Ki me zbudi pred četrto zjutraj. No, saj sem še navajena na evropski časovni pas.

A to jutro je drugačno. V meni je toliko vsega, da samo ležim in se prepuščam občutkom. Niti ne morem drugega. Žalost v trebuhu, od kod prihajaš?

Ni pomembno. Tukaj sem.

Potovanja so res čustvena žehta z najlepšo in večno nagrado.

Počutim se kot na vlaku, s katerega ne morem več. Čustva, občutki, ko me je prvi fant pretepal. Tri leta sem jokala, skoraj vsak dan. Tone solz sem izjokala. Danes zjutraj mi je postalo jasno, da sem takrat prebila obrambe in jokala, jokala, jokala. Jokala vse, kar se mi je bolečega nabralo v 17 letih do takrat.

Ko sem izjokala, sem v sebi začutila moč. Ta moč ni bila površinska, niti se mi zanjo ni bilo treba več potruditi. To je bila moja naravna moč, tako naravno kot diham, tako je postala moč del mene. Nikoli več me nihče ni udaril.

Zanimivo je, da se mi na potovanjih prebuja moja nemoč. Doma preveč obvladujem situacijo, da bi se mi to lahko zgodilo tako globoko in tako neizogibno.

Danes sem prvič, odkar zdravim to zgodbo s pretepanjem v mladosti, dojela globok pomen, da sem izjokala in spustila. Morda se res sliši kot znanstvena fantastika, a tako je. Boleče situacije v življenju vam pomagajo, da sprostite pretekle boleče situacije. Zato sem danes prvič, iskreno čisto zares prvič dojela. In prvič sem hvaležna. Ne tako, na papirju, ker vsak duhovno prebujen človek to trobenta. Ampak res v telesu globoko hvaležna. Mislim, da sem odpustila, ker razumem. Vidim, in razumem. PURA VIDA.

Spustila sem. To jutro sem spustila. Kontrolo, kakšno mora biti to potovanje. Kaj se mi mora zgoditi, katere dogodivščine in okoliščine so dobre in katere slabe. Katere kažejo, da sem JAZ dobra ali da sem JAZ slaba.

Moja moč je v meni. Moč, da kreiram življenjsko avanturo. Moč, da sprejmem to, kar življenje želi kreirati zame. Našla sem notranjo moč.

Končno sem se prepustila.

***

Na tem potovanju zaključujem detajle online programa F.E.E.L. YOUR LIFE. tretje srečanje, dragi moji. Programa, ki je posvečem temu, da najdete samozavest, ljubezen in notranjo moč.

Notranja moč je milina. Je nežna, jasna, neomahljiva in zanjo se ni potrebno boriti. Ni je potrebno razkazovati, ker vodi od znotraj. Je na dnu duše. Ne boste je našli na površju.

Tja pa lahko (očitno, vedno znova) prideš samo skozi to, da si pripravljen na občutke, da greš iz glave v telo, da iskreno izraziš, kaj čutiš, in da počakaš, da občutki opravijo svoje delo in te prestavijo v novo realnost.