… oz. kje je tvoj prag, ko se končno odločiš zase?
Pred leti sem brala prigodo dr. Wayne Dyer, kako je tekel maraton v Grčiji. Pred tem je pretekel že veliko maratonov in ni se mu zdelo, da bo ta maraton kak problem. A je bil. Kajti maratonu je bilo potrebno dodati progo, ki vodi 42 km navkreber in grško poletno vročino.
Ko sem to prebrala, me ne čudi več, zakaj je originalni maratonec umrl. Tudi Wayne Dyer je bil na robu svojih moči. Mislim, da je celo bruhal, a ni hotel odnehati.
In ko je bil na robu, ko je bil na tem, da gre naprej še samo njegovo telo, se je zgodilo. Zgodil se je njegov preboj, porod, preporod. Dojel je, da vse preboje naredimo šele, ko res stopimo na svoj rob. A dojel je še nekaj drugega. Dojel je, da ni nujno, da je ta rob tako globoko, da nam povzroča že neznosne hude težave in bolečine, da naredimo korak naprej.
Zakaj bi se morali venomer mučiti, da se nekaj spremeni? Ali je to zato, ker si šele, ko se “dovolj namučiš”, “zaslužiš” nekaj boljšega?
Zakaj se ljudje ne premaknemo prej?
Sama sem ob tem ugotovila čudovito resnico.
Premiki se zgodijo, ko sem za to zrela, niti trenutka prej. V premik torej zorim. A v času, ko vanj zorim, imam dve možnosti. Lahko se upiram, norim, besnim, se jezim, se pritožujem, (se) obtožujem, trpim in sem neskončno nepotrpežljiva.
Lahko pa sprejmem sebe kot bitje, ki venomer rastem. Danes rastem v to, kdo bom jutri in kdo bom naslednje leto. Lahko se odločim, da bom namesto “bentila” raje uživala v procesu rasti!
Vsak trenutek rasti je lahko čudovit. Boli in utruja te le upor. Kajti, res je, rast velikokrat zahteva, da pustiš za seboj, da izgubiš, da spremeniš nekaj, kar je bilo nespremenljivo in je pomenilo občutek varnosti. Ko sem sposobna sprejeti, da se bo sprememba zgodila, da bom ob tem občutila čustva, in si ta čustva tudi dovolim, potem proces preprosto vzljubim in v njem uživam. Ni mi treba v težavo, ki me “prisili” v spremembo.
Kolikorat slišim, da ima kdo “poln kufer” osebnostne rasti. A res? Osebnostna rast ni nič kriva :-) Poln kufer imaš lahko le svojega upora osebnostni rasti in upora spremembi, ki je neizogibna.
Tako da ko naslednjič trpiš, se ustavi. Vprašaj se, kje ti ta trenutek življenju nudi lepoto, ti pa raje trpiš. Rasteš in se preobražaš, tega ne moreš spremeniti. Lahko pa spremeniš to, da v rasti uživaš. Poskusi in naredi spremembo pravočasno, brez da trčiš ob prag neskončne bolečine.
Gremo skupaj?