… oz. razširiti svojo posodo delovanja!
Dnevno srečujem ljudi, ki bi radi dvignili svoj finančni nivo, ki bi radi pritegnili močne stranke, ki bi radi svoj posel razširili, naredili radikalne poslovne koncepte in s tem dosegli nivoje, o katerih so do sedaj samo sanjali ali pa so se jim zdeli tako daleč, da o njih niti sanjati niso upali. Vsi imajo eno skupno lastnost – ne gre jim samo za dobiček ali samo za uspeh. Niti jim ne gre samo za to, da bi pomagali drugim.
Preprosto gre za nekaj drugega, za nekaj, kar je na prvi pogled nevidno in čisto neočitno. Gre za širjenje vaše posode, za rast, za potencial, ki še ni izkoriščen in pritiska, da ga že končno uporabite.
Običajno se prične kot stiskanje v prsnem košu. Kot da nas nekaj skuša stlačiti v manjšo posodo kot sodimo. Kot da moramo skoraj nehati dihati, se potajiti, se narediti manjše kot smo v resnici. To je tak gomazeč občutek v telesu, ko se ti zdi, da te bo kar razneslo.
Poznano?
Žal je ta občutek neprijeten. In ker je neprijeten, se mu skušamo izogniti na vse mogoče načine. Npr. s pretiranim delom. S tekanjem naokrog. S stresom. Z “gužvo”. S sprostitvijo, športno aktivnostjo, šopingom, čokolado, izvenzakonsko afero. Vse bi poskusili.
A zvečer, ko se umirimo, se ponovno prikaže in nas prične drezati s svojim neumornim pritiskom.
To je pritisk, ki ga na vas od znotraj povzroča vaša duša. Vaša duša je tudi tista, ki vam vcepila idejo sanj in “močnih” projektov. Ker ve, da vaš potencial še zdaleč ni izkoriščen.
Tako se najbrž počuti kača, ko ji njena koža postaja premajhna. Tudi kača se najbrž nekaj časa upira in skuša preživeti v (pre)majhni koži. Nato pa ne gre več. Koža poči.
Au!
Še enkrat poči.
Au!
Koža poka na vseh koncih in krajih in če se ne zavedamo, da samo rastemo v novo kožo, se nam zdi, da je konec sveta … in na nek način drži. Nekega starega sveta je resnično konec. Npr. tistega, kjer ste morali tekati za posli, ki ste jih že zdavnaj prerasli.
Ko se koža lušči, se počutimo gole pred svetom. Hecno, a ne, kakšna primerjava. Saj smo goli!
Sončni in lunin mrk preteklega meseca je gotovo poskrbel za vas in za to, da je vaša koža pokala. Tudi moja je. Ker procesa nisem takoj prepoznala – še vedno, a ne – me je ustavilo in me z gripo položilo v posteljo.
Čudovito je bilo opazovati proces. Najprej zanikanje, ah, saj meni se to ne more zgoditi. Nato barantanje – če naredim to in to, potem bom pa zdrava, a ne? Nato sem se končno spomnila genialne metode – kaj pa če prepustim? Prepuščanje – ko so mi po glavi odzvanjale besede moje učiteljice Irene – resnično prepustiš se šele takrat, ko si sposoben neko stanje sprejeti tudi za vedno. OK, Vesolje, dil. Pa za vedno, če ne gre drugače.
Takrat se je proces transformacije šele resnično lahko začel. Odprl je nove dimenzije ustvarjanja in dojemanja. Koža je pokala, da je bilo veselje, jaz pa sem se veselila nove.
Pristanek v novih dimenzijah je tako mehek, če mu le dovolimo.
Potem nam preostane še zadnja faza, navajanje na novo kožo. Velika je in še mehka in nežna. Kar nekako je nismo navajeni.
Ampak ali smo ali nismo?
Če hočem pritegniti sanjski posel, moram živeti vibracijo, ki jo bodo prepoznali podobni ljudje. Pa četudi mi je to ta trenutek še novo in me v telesu prijetno vznemirja. Vsakič znova.
Ko vam v starem telesu postane neprijetno, je torej čas za nove stranke, za nove projekte, za nov nivo, za novo kožo. Iz cone udobja v cono briljantnosti.
Morda tega sestavka danes niste z umom prav preveč dobro razumeli. Ga je pa zato razumelo vaše srce in vaša duša.
Saj ste jima že zdavnaj predali krmilo, a ne?