Ko sem se naučila, kako pomagati eksplozivnemu najstniku, me je čakal naslednji izziv.

Najstnik, ki se razjezi in v svoji jezi spravi na šibkejšega, v našem primeru na mlajšo sestro ali pa očita meni, česa vse nisem naredila.

Priznam, bilo mi je lažje. Kajti zaradi najstarejšega sem že pozdravila svoj strah pred agresijo, zmogla sem ostati prisotna in nisem preplašeno zmrznila.

A vseeno je bilo na trenutke prav strašljivo. Izpadi, očitki, loputanje vrat … nato pa zamera in tišina. Moje materinsko srce je jokalo in kričalo v bolečini, in prav zares nisem vedela, kako naj se lotim tega oreha.

Moji obupni poskusi so največkrat zadevo poskusili “reševati”. Saj veste, počakaš, da se pomiri (kar tovrstni najstnik se) in se potem pogovoriti.

Tudi vsi klasični nasveti govorijo tako. A dejstvo je, da se vzroki za take napade samo s pogovori po nevihti ne rešijo.

Če še vedno berete, imate podobno izkušnjo.

Zakaj pa se ne rešijo?

Ker se s pogovorom samo zapletate v zgodbo. Vrtite se po vrhu ledene gore, medtem ko bistvo plava pod površino.

Ko sem se tega zavedela, sem vedela, da me čaka velika naloga. Pojma nisem imela, kako se bo končalo, ali bom soočena z naslednjim izpadom vpitja in postavljanja mej … ali pa bom odkrila zaklad, ki ga vrh ledene gore skriva pod seboj.

***

Ko je naslednjič sin ponorel, sem vdihnila in ostala prisotna. Zavedela sem se, da moram reševati ZDAJ  in ne potem, ko se zadeva ponovno potopi v morje.

Trepetala sem in čutila sem, kako stopam izven cone poznanega. V sebi sem začutila neznansko žalost (tega se prej nisem zavedala).

Zajela sem sapo in v sredi izpada jeze z vso ljubeznijo, ki jo premorem, vprašala: “Zakaj si žalosten? Zanima me, pomemben si mi.”

(Verjamem, da si predstavljate, kako je nekomu, ki je sredi izpada jeze, postaviti vprašanje, ali je žalosten, obupan ali razočaran …)

Pomembno: nikar ne vprašajte:” Kaj je narobe?” Ker ni nič narobe, samo čustva so.

Bilo je, kot da bi udarila strela. Ni se mogel več upirati lastnim čustvom. Solze so se ulile in jaz sem poslušala. Samo poslušala. Občasno rekla, da ga slišim, da mi je žal, in ponovno poudarila, da ga resnično želim slišati. Ostala sem tam, ko se je razlivala zadržana stiska, žalost, nemoč in obup (tako znani spremljevalci odraščanja, a ne?)

Včasih je dovolil celo, da sem ga objela okoli ramen. O jezi pa ne duha in ne sluha. Bila je samo pokrovka za vse, kar se je nabiralo pod njo …

***

Čutila sem, kako mu je odleglo. Bilo je, kot da se je ulilo iz oblaka in ponovno je posijalo sonce.  Kajti vaš najstnik JE sonce, ki ga občasno zasenčijo oblaki.

Zmaga najinega odnosa je bila veliko lepša, kot sem si jo predstavljala. Pomenila je povezanost, in hkrati samostojnost in svobodo.

Ta pristop uporabljam še danes. Vedno znova mi je zahtevno, ko v sredi nevihte sočutno in ranljivo vprašam po čustvih, a se postavim v sredo bojnega polja in namesto meča izvlečem sočutje.

Vedno deluje.

In vedno bolj sva povezana in hkrati svobodna. Kajti konec koncev bo kmalu odletel iz gnezda.