Prvič sem za Hero’s Journey slišala že pred nekaj leti in imela sem ga nekje v ozadju. Saj veste, ni časa, pa otroci, pa delo … pa denar za kaj drugega. Dokler me letos niso okoliščine prisilile, da pogledam globlje v svoje dogajanje, v to, da pogledam, kje sem ranljiva.
Pregorela sem, za 8 mesecev izgubila menstruacijo, zredila sem se, moje spanje je bilo katastrofa in bila sem samo še bleda senca svoje vitalnosti in moči.
Vzela sem si čas zase in počivala. Začasno je pomagalo, a bistveno se ni spremenilo. Bila sem ranljiva in prvi hip, ko sem se vrnila k delu, me je spet zvilo.
Zavedela sem se, da moram globoko, da moram po zamašek, ki mi jemlje življenjsko energijo.
Univerzum je prijazen in hop … pred mojim nosom je bilo povabilo na Hero’s Journey.
(Ne, ni bila muha enodnevnica, kajti vodi ga moja osebna mentorica, s katero delam že 15 let).
A mislite, da je bilo lahko? Niti slučajno.
Najprej me je hotelo ustaviti na poti na letališče. Gneča na mejnem prehodu med Mariborom in Zagrebom. Noro. Kako sem lahko tako “pametna”, da letim iz Zagreba sredi turistične sezone? Jao.
Komaj sem ujela letalo, peljala sem po nekih čudnih stranskih poteh, vse se je zapletalo … in ko sem se trdno odločila, da bom ujela letalo no matter what, se je pokazala pot. (Pozabimo tisti prekršek, ki sem ga zato morala narediti :-))
Ko sem prišla v ZDA, sem skoraj 3 ure čakala, da so me spustili v državo. Nikoli se mi to še ni zgodilo. OK, moj odpor se kaže na vseh koncih in krajih.
Ko sem končno prišla na hrib, v center, kjer se je Hero’s Journey odvijal, sem bila utrujena, jetlagana (torej dodatno izmozgana zaradi 6 urne časovne razlike) in komaj sem čakala, da se mi že končno začne kaj dogajati.
Kajti aktivnosti v naravi so moja močna stran.
Končno bom v svojem elementu in lahko pozabim na to, da sem ranljiva in vso ostalo podobno “sranje”. Kdo pa sploh potrebuje čustva, no? To je neka izmišljotina, če si preveč človek in premalo razumeš, da smo vsi duhovna bitja, a ne?
Ja, vse to se je premikalo po mojih možganih. Gospa F.E.E.L., in tak odpor. Tako da vas res razumem, če imate odpor. Resnično, sočutno razumem.
Nisem zbežala. Pa najraje bi. Ko so me ujele solze, leta in leta zadržane solze, se je moj odpor počasi začel topiti. Ko so me pri tem ujele še sočutne in nežne, a močne roke in srca mojih sopotnic, sem začutila tisto znano toploto v srcu.
Lahko sem ranljiva! Lahko se izrazim, lahko imam svoje potrebe po pristnem stiku z ljudmi, lahko se prepustim, lahko pripadam! Lahko se zdravim, lahko širim svojo zavest, in lahko sem nežna in hkrati divja in ognjevita ženska. Lahko sem jaz!
Ne bom več zanikala svojih občutkov in svojih potreb. Vsaj do naslednjega upora ne. In vpisala sem se v celoletni program, kajti enkrat ni nobenkrat.
Rada vas imam in nikoli ne pozabite, neizmerno zaupam v vaš uspeh!