Ko sem včeraj objela svojo najstnico pred spanjem, sem ji zašepetala: “Želim ti, da bi te vsi ljudje v življenju lepo obravnavali.”

Tak nedolžen stavek.

Iz nje pa so se usule solze.

“Mami, v šoli me ne obravnavajo lepo.”

V meni se je vzbudila mama medvedka. Kaj, kdo, kako?

Pa nisem izvedela nič. Mami, nočem ti povedat, ker … zakaj ljubica? … ker … ker … je hlipala.

“Ker boš iz tega naredila kakšno sceno.”

Hm … spet učna lekcija zame.

Pri njej moram biti resnično nežna in previdna.

“Kaj torej želiš in potrebuješ? Želiš, da te samo poslušam in nič ne pametujem?”

Ko sem izrekla te besede, se je zares usulo. Ja, mami, samo to potrebujem. Jokala je, povedala vse, kar jo teži, jaz pa sem samo globoko dihala (prisežem, nič nisem rekla) in poslušala.

Jez se je odprl in ko je  vse zadržano steklo, je bila vidno umirjena. Hvala, mami, sem še dobila za lahko noč.

Meni pa je postalo jasno, da mi ni treba reševati njenega življenja in da bo z njim zmogla sama, pomembna ji je le moja podpora.

***

Vem, nisem pisala o jezi. A tokrat sem stisko ujela pravočasno. Če je ne bi, bi se izrazila kot jezikavost, sikanje in zoprnost (ki jo tako radi pripišemo najstnikom).

A tudi če bi prišlo tako daleč (in verjemite mi, velikokrat pride), bi bil moj postopek pri nežni deklici ali fantu, ki se zapre vase in ne govori sam-a od sebe, enak.