V naši družini smo vsi matematiki. Logični, “pametni” in vsi najpametnejši :-(
Lahko si mislite, da je to sicer praktično za test v (trenutni) šoli, nikakor pa ne za življenje, ki te napolnjuje od znotraj.
Žal šola tako miselnost vzpodbuja in ponosno moraš vse narediti sam, in si kaznovan, če prepisuješ ali celo, če dovoliš, da sošolec prepisuje od tebe.
Moja mama je odšla z rakom. Moja babica tudi. Druga babica je umrla zakrčena od vseh skrbi. Vse ženske, dobre kot kruh. A nihče jih ni naučil, kako namesto v glavi biti v telesu in v srcu.
Tako je v naši družini vihrala večna borba med glavo in srcem. Doživljali smo medsebojne konflikte, bolezni, bolečine, osamljenost, solze, ločitve … a nihče ni vedel, zakaj. Kaj se nam dogaja?
Zakaj mi, ki smo tako “presneto pametni”, ne moremo vzpostaviti lepih, ljubečih odnosov?
Še najbližje sta bila moja dedek in babica po mamini strani, ki sta do vnukov gojila pristno, toplo ljubezen.
Potem pa je k nam prišla moja hčerka. Umirjena deklica, ki je od začetka kazala, da zelo dobro ve, kaj hoče.
Vedno lepše je risala, pela, plesala in pri 4 letih izjavila, da želi violino.
Moja umetniška duša … sem ji rada rekla.
A ni samo umetniška. Je prva v naši dolgi družinski verigi, ki ne mara matematike. Ne mara piflanja in ne zmore ure in ure sedeti pri zvezkih samo zato, da se nekaj nauči na pamet in potem dobi oceno.
Ne samo, da ne zmore, ampak tudi noče.
Dolgo sem bila zmedena. Še posebej, ker je njeno naravno milino počasi načenjala miselnost, ki je žal danes najbolj prisotna: ocene so pomembne, umetniški predmeti so manj vredni od “pametnih” predmetov, uči se, delaj sama, skratka, prilagodi se sistemu ali pa iz tebe ne bo nič.
Potem pa so prišli letošnji zaključni projekti, ki jih morajo narediti devetošolci waldorfskih osnovnih šol.
Moja hčerka si je izbrala, da bo oblikovala svojo lastno kolekcijo izdelkov.
Vzela si je čas. Ker je bila od šole resnično zelo izčrpana, je veliko ostajala doma, in šele takrat, ko je imela čas, prostor, ko ni imela pritiska, se je pričela njena kreativnost kazati na najlepši možni način.
Deklica je dobila “uradno” dovoljenje, da je v srcu namesto v glavi.
Namesto da bi jaz silila njo, naj deluje tako, kot jo učim jaz, sem se jaz učila od nje. Ko iz srca uidem v glavo, se samo spomnim nanjo in sem v hipu v srcu.
In odnosi, ki jih imamo v ožji družini, so končno to, kar sem vedno verjela, da obstaja. Ljubezen, harmonija, povezanost in podpora. Hvaležna sem do neba.
***
Kot rezultat je nastala njena lastna kolekcija SHINE COLLECTION >>>!
Oblikovala je zvezke, beležke, skodelice in magnetke.
***
In lekcija: veliko bolj pomembno je, da ostaneš v srcu, četudi včasih boli. Če slediš množicam in se trudiš biti v glavi, končaš prazen.
Če ostaneš v srcu, si vedno napolnjen.
Draga moja, nikakor ti ne bom tega skušala odvzeti, pa četudi za ceno, da ne narediš šole po sistemu, ki trenutno vlada. Ostani v srcu, zvesta sebi. Imaš vso mojo podporo, čeprav me je včasih strah.
Skupaj greva po tej negotovi poti, ki jo utirava. Ponosna sem nate in hvala, da sem lahko tvoja mama.