Pred nekaj dnevi sva s sinom na sprehod peljala psa. Nekaj sem ga prosila, da naj dela drugače in se je počutil, da ga totalno kritiziram. Energičen kot je, je šel v zrak kot raketa.
On je tisti, ki me je naučil, kako ravnati z najstnikom, ki prekomerno izraža svojo jezo, kar je opisano v knjigi POMAGAJTE NAJSTNIKU (in drugim okoli sebe) IZRAZITI JEZO.
Bil je tako besen, da se je obrnil in napotil nazaj proti domu. Takrat je vzkipelo v meni. “Ne dovolim, da greš zaradi “napake”, ki sem jo po tvoje naredila!” … sem se jezila. Poskusila sem z lepšim tonom: “Daj pridi no … ni prav, da greš nazaj …, ni prav, da zapuščaš ljudi, če so po tvoje kaj naredili narobe … 5 sekund te bom še čakala, potem pa grem sama naprej …“
Ni mi lahko pisati te prigode, ker me je sram. A ker vem, da se vsi najdemo v takih situacijah, bom iskrena in priznala, še posebej, ker sem se iz svoje reakcije in iskrenega vpogleda vanjo toliko naučila!
On je predstavnik novodobnih otrok. Iskren je, jasno čuti in se ne da kar tako potegniti v čustvene reakcije drugih ljudi. Zato kljub mojim grožnjam, razumnemu prigovarjanju in moledovanju ni prišel. Obrnil se je in odšel proti domu.
V meni je vrelo dalje. Kako moreš? Nikoli več ne grem s teboj na sprehod. Ko pridem domov, se ne bom pogovarjala s teboj. Ne, to še ni dovolj … odšla bom iz tega, kar delava skupaj, ne bom ti več pomagala, ker si ne dovolim, da se tako obnašaš do mene … sem brbotala. Res sem bila besna.
****
Najbrž vam ta trenutek ni težko opaziti moje čustvene reakcije in tega, da v navalu jeze rečem besede in mislim misli, ki jih ne mislim resno niti jih nikoli ne bom izvedla. A v tem ni glavno učenje te zgodbe, to je samo prva plast, ki jo je relativno enostavno opaziti.
Moj bes je trajal kakšno minutko ali dve, dokler me ni zadelo. Jezim se na njega, ker me “zapušča”, v naslednjem trenutku pa se sama “odločim za kazen, da bom odšla iz najinega skupnega projekta” oz. prenehala s pomočjo njegovim sanjam?
Kaaaaj?
Jaz sem torej tista, ki takrat, ko so moja čustva premočna, reagiram z “zapuščanjem”. Jaz ne zmorem ostati v svojih čustvih, jih prečutiti s F.E.E.L. in zato grem? Ali vsaj pomislim na to, da grem?
Odprl se je jez. Kolikokrat na robu, ko ne zmorem več, pomislim na to, da grem? Da preneham? Da izstopim?
Šla sem globlje. To je “dediščina” moje mame, še bolj pa očeta. Oba sta odšla, ko je bilo čustveno premočno zanju, ko nista znala ali zmogla s tem, kar se dogaja v njiju.
“Zapustite” lahko na več načinov. Ni nujno, da fizično. Odnos oz. pristni stik v odnosu lahko zapustite tudi s tišino, odmikom, ignoriranjem, trmarjenjem, prepirom, pretvarjanjem, da je vse v redu. Če smo iskreni, to počnemo čisto vsi. Pomembno je, da opazimo in ko opazimo, kaj s tem naredimo.
Namesto “zapuščanja” in čustvene reakcije sem torej v tistem trenutku izbrala F.E.E.L. Kar pomeni, da sem svojo energijo vrnila vase, pustila sina in situacijo ob strani in se dala na voljo za občutenje.
V meni je bila žalost. Nezadovoljstvo in nesprejemanje nekih zadev. Strah. Pod vsem tem pa sem odkrila iskreno, pristno, grenko razočaranje.
Pa ne občutek, da me je nekdo ali nekaj razočaralo. Samo občutek razočaranja, ki ni bil vezan na zunanje okoliščine. Tak globok, a tako zelo odrešujoč občutek.
Ko začutite svoja iskrena čustva, pa četudi so neprijetna, se ta čustva olajšujoča in zelo kratka. Kot otroški jok se raztopijo v minutki ali dveh.
Zato sem samo ostala s svojim razočaranjem. Dovolila sem mu, da je, da nima zgodbe in da potuje svojo pot po mojem telesu.
Trajalo je minutko, dve, tri … ne vem. A naenkrat sem postala lahkotna in dobre volje. Moje srce se je odprlo in začutila sem, kako rada imam sina. Razumela sem, da mi je ponovno dal učno lekcijo, da pogledam v svoj vzorec zapuščenosti in zapuščanja.
Kajti moj največji AHA moment je bil, da se pod mojo reakcijo zapuščanja skriva razočaranje. Da ga ne bi občutila, raje “zapustim”. Če ga občutim in občutku dam prostor, se v odnosu znova lahko približam.
Heureka!
Ko sem prišla domov, sem bila mirna in počutila sem se povezano, s seboj in s sinom. Tudi on se je obnašal prijazno in pomirjeno. Lahko bi ga ranila in njegovo samozavest spravila za stopničko ali deset navzdol.
Tako pa je vidno zrasel v občutku, da je pomemben, da je najin odnos pomemben in da v težavnih situacijah ne zapuščamo ampak čutimo in se globlje povežemo. Tako se korak po korak gradi v odraslega človeka, ki bo samozavesten, srečen in kompetenten, ob vsem tem pa takšna vedno bolj postajam tudi jaz.
Po pravici povedano, sem na vsebino, zakaj se je med nama zgodil incident, pozabila. Nisem pa pozabila tega, da bom prihodnjič, ko me popade “zapuščanje”, zmogla v občutke namesto v običajne, od družine podedovane reakcije. Nisem pozabila tega, da me bo prehod skozi občutke pomiril in vedno znova povezal z ljudmi namesto me od njih oddaljil.
****
Verjamem, da si tudi vi želite, da ne bi zapuščali ali bili zapuščeni na tisoč in en način in da bi končno prenehali s ponavljanjem generacijskih vzorcev obnašanja, ki povzročajo toliko bolečin.
Vem, da ste o tem že veliko prebrali in poskusili. Vem tudi, da večina knjig in tečajev preskoči bistven del … povedo vam, naj odkrijete vzorce in jih nato zamenjate z novimi, a ne povedo vam, kaj je bistven korak, da to sploh lahko naredite.
Kajti ta bistven korak je nekaj, česar kot človeštvo še ne znamo – to je zavestno občutenje. Ta korak dopolnjuje F.E.E.L. – preprosta in življenjska metoda v 4 korakih, ki vam vedno znova pomaga do tega, da se v odnosih povežete namesto oddaljite.
Oglejte si brezplačen F.E.E.L. Video vodnik kjer vam predstavimo najbolj napredno, preprosto in naravno metodo za dvig čustvene inteligence in krepitev čustvene moči.
Vaša
Špelca