… oz. zakaj še vedno potrebujemo potrditev od zunaj?
Sama sem nekaj mesecev nazaj prosila Univerzum, naj me ozdravi potrebe po potrditvi od zunaj. Pazite, kaj prosite, ker potem to tudi dobite. Dobila sem zahteven poligon, tako zahteven, da sem že skoraj pomislila, da se ne grem več.
A Univerzumu ne moreš kar tako sporočiti, da se ne greš več. To je kot nosečnost in porod, ne moreš se “ne iti več”. Urediti je treba do konca, tako ali drugače. Tako je bilo treba urediti tudi moj ZAKAJ še vedno potrebujem potrditev od zunaj.
ZAKAJ pa jo pravzaprav res potrebujemo? Zakaj se naša lastna vrednost postavlja na noge kot otrok pravzaprav celo življenje? Najbrž pri tistih, ki se razsvetlijo, ne traja celo življenje, no :-) torej, rečimo raje, zakaj se postavlja na noge do razsvetljenja, kdajkoli to že pač pride?
Kot otroci imamo neznansko potrebo po varnosti. To je najmočnejša potreba, močnejša od potrebe po hrani in ljubezni, čeprav sta tudi slednji na odličnem drugem in tretjem mestu, takoj za zmagovalko. Toda za varnost preprosto moramo storiti vse, kar je v naši moči, kajti sicer dobesedno ne bi preživeli.
Zaradi varnosti marsikdo izmed nas mora žrtvovati svojo avtentičnost. Mora žrtvovati svoje občutke za resnico, svoj notranji kompas pa nastaviti tako, da najprej zazna zahteve okolice in se nato na njih naravnati. Če jih ne bi, bi bile in so dejansko bile, posledice zelo boleče. Odtegovanje ljubezni, varnosti, psihološko izsiljevanje, kazen, takšna ali drugačna, izločevanje, težke besede … kdo ne bi popustil pod takšnim pritiskom?
Ta proces postane tako vgrajen in tako zgodaj si ga vgradimo, da se sploh ne zavedamo, da to počnemo. Vsake toliko se nam zazdi, da ne živimo svojega življenja, ali pa da je nekaj na off … pa kaj bi to, saj to doživlja vsak, saj to je normalno, gotovo si nekaj domišljam in gremo dalje.
Težava nastane, ko odrastemo in bi radi “šli po svoje”. Duša ve, da je zrela, a vgrajeni kompas se upira. Z drugimi besedami, duša nas sili, da stopimo iz uma (kompasa, nastavljenega, da zazna zahteve okolice, se jim prilagodi in potem seveda pričakuje potrditev, sicer vklopi rdeči alarm) v srce.
Um torej zahteva potrditev okolice, ker nas svari pred posledicami. In roko na srce, posledice so res bile! Nujno potrebno je bilo slediti zahtevam ali pa vedno znova doživljati čustveno bolečino.
Zakaj nam je torej potrditev okolice tako pomembna, čeprav je to tvorba uma?
Zakaj tako težko stopimo v srce, vsaj na za nas zahtevnim področjih?
Poskusite! Vživite se v za vas zahtevno področje, kjer se v sebi še borite za svojo resnico, in vstopite v srce. Začutite svoje srce!
Če v srce vstopite nežno in z ljubeznijo, se boste soočili z rano, ki je tam nastala, ko so vas s posledicami programirali v bitje, ki se mora obnašati tako in tako, da dobi svojo varnost. Ko boste zares v stiku z rano, okolica in vsi tisti, ki so rano povzročili in vsi tisti, ki danes na njo pritiskajo, ne bodo več pomembni (to je znak, da ste zares v sebi, kot radi rečemo). Pomembno bo vaše čutenje in ko si ga dovolite v polnosti in brezčasnosti, se bo rana izpirala, celila in sčasoma čisto zacelila.
V vas se bo rodilo novo razumevanje sebe in novo razumevanje drugih. Ne bo več potrebe po potrditvi, saj boste telesno dojeli sebe in svojo resnico.
Zanjo se ne bo treba več boriti. Enostavno bo tam, preprosta in brez potrebe po dokazovanju.
Zgodil se bo preporod lastne vrednosti.
Potreba po potrditvi od zunaj bo odpadla. A ostala bo povezanost z drugimi, ljubezen, spoštovanje in sodelovanje. Pazite: potrebe po potrditvi ne moremo ozdraviti s tem, da druge odrežemo. S tem smo samo odstranili sprožilce, ki pa se bodo slej kot prej pojavili od drugod.
Potrebo lahko samo ozdravimo. In zdrava je takrat, ko začutimo – tole bom ponovila, ker je tako lepo – povezanost z drugimi, ljubezen, spoštovanje in sodelovanje.
Za tak cilj pa se splača preko težkih poligonov, a ne?