Res sem se. Ob 4.01 zjutraj. Pa ne zaradi jetlaga, ampak zato, ker smo imeli posebno čast.
Obiskali smo sfingo v vsej njeni lepoti, pred vsemi turisti, in 2 uri ostali v njeni neposredni bližini. Držala sem jo za nogo in rep, in opazovala sonce, ki je vstajalo za meglicami.
A naslov ima seveda več pomenov, kot ste verjetno že pomislili tudi sami.
Egipt me prebuja v vseh smislih.
Trka na moje trdne okove, ki tulijo, da želijo živeti po starem, poznanem, preverjenem in (ne)udobnem načinu. Zaenkrat še nežno, samo čakam, kdaj bo počilo.
Saj vem, že vrabci čivkajo, da če hočeš uspeti in v življenju doseči svoje sanje, potem je treba izven cone udobja.
Toda kaj to pomeni v praksi?
Danes se mi je odstrl košček tega. 85% poslovnega uspeha in obilja je pač vedno osebnostna rast.
Ko smo se v prijetnem majhnem avtobusu vozili v hotel, skozi nemogoč promet v Kairu (policaji, črte na cesti … vse take zadeve so tukaj samo dekoracija, vozniki vozijo po svoje, med njimi se po večpasovnici premikajo pešci – aja, nikoli ne moreš ugotoviti, koliko pasov je, ker vsi vozijo vsevprek), je k meni prišel stari gost.
Občutek, da ne pripadam, osamljenost, odrinjenost.
Nihče mi tega ni povzročal, da ne bo pomote. In ne glede na ljudi okoli mene, vedno znova trčim ob isto prepreko.
Ko se tako počutim, mi je grozno. Samozavest mi pade pod ničlo, ne znam več najti pravega trenutka, da nekaj spregovorim ali se vključim v pogovor, kar nekako zamrznem in sem totalni osamljeni luzer.
Ojoj. Pa ne že spet.
Ker sva s tem občutkom taka stara prijatelja, sem mu rekla, da tokrat naj se lepo sleče pred menoj. Da ga imam dovolj, ker hodi v nekih maskah in preoblekah in me skuša prepričat, da nisem sprejeta in dovolj dobra.
Ni se slekel, pa sem ga kar jaz. Do golega. S F.E.E.L.
In veste kaj, sram ga je bilo. In neznansko strah. Tukaj sem ga objela in mu dovolila, da je.
In dojela, kaj pomeni stopiti izven cone udobja.
Kajti ta občutek sramu, ki izvira od bogvekdaj in bogveodkod, je bil zares nelagoden. Lažje bi mi bilo pričeti nekaj nakladati ali nujno brskati po telefonu, kot samo biti s seboj in svojim globokim sramom.
Tak pa sva bila, sram in jaz. V toplem objemu, dokler je to potreboval.
Sploh ne vem, kdaj je imel dovolj. Vem samo, da sem kar naenkrat začutila, da sem dovolj, da sem prav prijetna punca in se pričela veselo pogovarjati.
Neverjetno, malo si dovoliš sram, pa se ljudje okrog tebe kar spremenijo …
*****
Tako da khm, ja, prebudila sem se v Egiptu. Verjetno bo kaj takega na sporedu vsak dan. Kajti moje poslanstvo je še kako povezano s tem, da pozdravim sram, da se pokažem, da stopim v svojo moč in da seveda to storimo skupaj.
Topel, vroč objem iz Egipta!
***
P.S.: Če tudi vas mika, da preizkusite F.E.E.L. , ki v mojem življenju in življenju mojih strank premika meje mogočega, vas vabim, da se nam pridružite >
