Danes ponoči nisem mogla spati.

Veliko je na mojem krožniku.

Hišo obnavljamo s tempom, da komaj dohajam (sem mislila, da moram jaz gradbince preganjat, pri nas pa je prav obratno), otroka zaključujeta razred oz. letnik in pomagam, najstarejši ima ogromno dela s SPACEFLIGHT SIMULATORjem in seveda pomagam, bila sem en teden v ZDA in 4 dni sem vodila intenziv F.E.E.L. YOUR LIFE na Rogli.

Ekola, ob vsem tem pa organiziram še dogodek F.E.E.L. REVOLUTION.

Saj sem pomislila, da ga letos ne bi, ampak se mi je vsakič v prsih razlila takšna toplota, ko sem pomislila na vse vas, s katerimi smo skupaj že leta in na vse vas, ki šele prihajate in morda prvič slišite za F.E.E.L.

Tako da sem si k vsemu na svoj krožnik dodala še dogodek.

Pripravila sem video izobraževanje (na katerega se je vpisalo do danes nekaj več kot 1300 udeležencev) in vse, kar sodi k dogodku.

Bila sem utrujena in zdelo se mi je, da ne zmorem niti koraka več.

Še doma so mi rekli, da si preveč nakopljem. Naj prestavim. Ali izpustim.

A ni šlo. Nisem mogla izpustiti. Vedela sem, da obstaja pot, da zmorem vse to, in da se zatikam nekje v globini.

Poznam to utrujenost. Ta občutek ne prihaja od resnične utrujenosti ampak od upora nečemu, česar še ne poznam. Obupno se oklepam starega načina, novega ne spustim do sebe.

V takih trenutkih znam biti do sebe zelo stroga. Kritična in prav obsojajoča. “Kregam” sebe, da bi morala kaj drugače, boljše, več, vedeti že prej, da bo preveč in tako naprej.

Zadeva je šla tako daleč, da sem se nekaj noči zapored zbudila zelo zgodaj, okrog treh, in nisem mogla več zaspati. Izčrpana sem se trudila dalje.

Dokler danes ponoči nisem klonila. Obrnila sem se vase in se iskreno predala občutenju.

Srečal me je strah. Globok, prestrašen, sivi strahec, ki je strašil po mojem telesu.

Ko sem ga poslušala, je povedal, da ga je strah kazni. Še sem ostala z njim, dokler me bo potreboval. Takrat sem zaslišala: “Poraz si priznaj, Špelca.”

Tokrat si res zamočila. Ne bo ti uspelo. Iz tvojega dogodka ne bo nič, ljudi ne bo, pač poglej si v oči in si priznaj poraz.

Takrat sem spustila. Spustila sem nečloveška pričakovanja do sebe, ki jih nezavedno nosim že od otroštva in sem si ranljivo priznala, da mi tokrat ni uspelo.

Olajšanje. In kar naenkrat je v mene pričela prihajati topla, ljubeča nežnost.

Predvsem nežnost in prijaznost do mene same. Poglej, morda si res poražena, a kaj vse delaš, na kolikih področjih se iskreno predajaš in daš vse, kar imaš?

Prvič v tem času sem sebe videla kot nežno, čuteče, predano bitje, ki ranljivo odpira svoja vrata. V mene se je prelivala toplina zaupanja, sprejemanja sebe, sprejemanja življenja in zaspala sem, kot že dolgo ne.

Ko sem se zjutraj zbudila, je bila moja prva pot na gradbišče (hahahahahha, kam pa drugam).

Vse, kar se je kuhalo že nekaj tednov, se je najprej uredilo z zidarji.

Nato se se usule prijave na F.E.E.L. REVOLUTION.

Dvorana se polni, in vem, preprosto vem, da je pred nami ponovno čaroben dogodek. Globok, povezujoč, transformativen in ganljiv.

Prihajate s svojimi prijatelji, partnerji, sestrami, brati, kar nekaj vas pripelje starše.

Ne morem vam povedati, kako sem tega vesela.

Razgalim se zato, da se lahko razgalite še vi. Da vidite, da je to edini način, ko želite resnično, globoko, trajno spremembo.

***

Oglejte si brezplačen F.E.E.L. Video vodnik kjer vam predstavimo najbolj napredno, preprosto in naravno metodo za dvig čustvene inteligence in krepitev čustvene moči.

Nikoli ne pozabite, neizmerno zaupam v vaš uspeh!

Vaša

Špelca