Costa Rica pomeni bogata obala. Res je bogata. Na vsakem koraku so lubenice, mangi, papaye, banane, kokosi in cel kup sadja, ki mu ne poznam imena.
Povsod me pozdravljajo PURA VIDA. Čisto življenje.
A to se ne nanaša na to, da je to čista dežela, sploh za deželo srednje Amerike. Smeti skoraj ni, v deželi je nadpovprečno število nacionalnih parkov, ki jih zelo skrbno čuvajo.
Costa Rica je v 3 tednih iz mene potegnila mojo prvinsko življenjsko energijo.
To se ne zgodi v hotelskih sobah, kjer ste izolirani od domačinskega življenja. To se zgodi, ko zabrodiš v naravo in v življenje domačinov, se z njimi pogovarjaš, vprašaš, te peljejo na najlepše kraje, ki jih običajen turist ne obišče.
A na teh krajih ni tako idealno, kot bi si človek želel.
Tako kot v življenju. Mi si želimo avanturo, a naj bo varna in predvidljiva. Vse jasno. Vse določeno vnaprej.
Zato je manifestacija tako moderna. Ker vse predvidi in vam proda življenje brez strahu. VESTE, kaj se bo zgodilo in to nam začasno nameče pesek v oči, da nam ne bo treba vstopiti v neznano.
A življenje ni uganka, ki jo je treba rešiti. Življenje je misterij, ki ga je potrebno živeti.
Na Costa Rici nisem vedela, kaj mi bo prinesel jutrišnji dan.
Zmorem živeti s tem?
Zmorem PURA VIDA, čisto življenje, da čutim življenjsko silo sedaj, v tem trenutku, v vsem svojem telesu in še mnogo, mnogo širše?
Se zmorem prepustiti temu, da to, kar se mi sedaj podi po glavi, lahko izvedem? Da lahko stopim na pot, lahko danes naredim prvi korak, jutrišnjega pa bom videla šele jutri?
Zmorem živeti s tem, da bom jutri vedela, kaj moram storiti, čeprav danes tega še ne vem?
Lahko dovolim misteriju, da se manifestira sam, kot je najbolje zame?
Tega me je naučila Costa Rica. Vsak dan, ko sem hodila kilometre in kilometre po vročini, vetru ali vlagi, spala v camperju, ko je včasih ponoči deževalo po nas, če nismo zaprli vrat, ko sem kuhala špagete ali našla prijetno domačo gostilno, se prebijala skozi veter, našla najlepše plaže, se smejala opicam nad svojo glavo, jedla najbolj sladek mango, se povezovala s svojimi otroci (tudi s tistim, ki je ostal doma) ali obupavala nad njihovimi neskočnimi medsebojnimi zafrkavanji, ko sem v lepem vremenu ostala v campu, ker je kdo bruhal, ali v dežju hodila po gostem deževnem gozdu … vsak dan sem bolj globoko sprejemala življenje točno takšno kot je.
Z vsemi naravnimi pojavi, brez umetnega luksuza, vedno bliže sebi.
Doma si lahko izmišljujem in se pritožujem, tukaj pa sem vsak dan malo bolj uvidela, kak nesmisel je to. Kako sama sebe ropam uživanja življenja takšnega, kot se samo ponuja v tem življenju.
Presegla sem samo sebe. Našla sem prvinski užitek, ki sega preko okoliščin.
To mi je dala Costa Rica. PURA VIDA.
Zadnji dan pa se je pred nami odprla še ena čarovnija narave. Dve reki, ki se združita in dosežeta kemijo, ki se našim očem prikaže kot čudovita modra barva.
Za konec sem res brez besed.