oz. ali koliko lažje bi uspeli, če bi se manj upirali?
Včasih ne gre vse po načrtih. Včasih moramo ravno prav popustiti in včasih ravno prav udariti po mizi. In ko ne gre vse po načrtih, se sprožijo določena čustva, npr. razočaranje. Ker ugibam, da še niste razsvetljeni, tako kot jaz ne, potem vam razočaranje ni prijetno.
Najprej brcamo in se upiramo. Potem skušamo zvaliti na nekoga drugega. Potem skušamo zanikati. Se jeziti. Iskati vzroke. Analizirati. Potem se spet še malo jezimo.
Malo poskušamo najti rešitev. S pametjo seveda, ki je počasi zmanjkuje.
Na koncu morda popustimo. Dovolimo, da nas razočaranje prevzame kot grenko čustvo in si prisežemo, da se kaj takega ne bo več ponovilo, NIKOLI VEČ. Vrata se zaprejo, prepričanje je še bolj trdno, nov obrambni zid zgrajen.
Kakšno grenko razočaranje! Nekoč sem kot študentka v šoli Barbare Brennan morala prebrati knjigo IMPORTANCE OF DISAPPOINTMENT (Pomembnost razočaranja). Nikoli se nisem pregrizla skozi njo. Res me je razočarala – ampak kljub temu sem razumela.
Razumela sem danes, ko sem (ponovno) doživela razočaranje z mojim največjim profesorjem, prestolonaslednikom namreč. Vsebinsko ni bilo nič kaj tako pomembnega kot to, da sem se po čisto majčkeno upiranja mehko predala v razočaranje.
Dovolila sem mu, da se razlije, nisem ga imenovala “grenko” ampak samo razočaranje. Morda pa se čustva počutijo podobno kot mi, če bi nam ves čas dajali neke nadimke in pridevnike. Majhna, velika, negativna, pozitivna, suha, debela, pametna, neumna, grenka, sladka, dobra, slaba … a si predstavljate? Jaz sem veliko raje samo Špelca.
Tako je bilo moje razočaranje prav srečno, da je lahko bilo samo razočaranje in da je dobilo mesto v mojem srcu, kjer je prostor za vse moje otroke.
Še več, razočaranje se mi je iz srca zahvalilo za to, da sem ga sprejela. Nagradilo me je z globokim notranjim mirom, ljubeznijo, novim spoznanjem, ki se je rodilo kot rezultat tega, da razočaranja nisem splavila ampak donosila, in neznansko radostjo, ki se po meni razliva že ves čas po tem, ko sem razočaranju brez omejitev namenila čas, ki ga je potrebovalo.
Kakšen blagoslov je, ko enkrat dojameš in zmoreš vse svoje otročke, vsa svoja čustva sprejeti, donositi in sprejeti njihovo darilo na tak način.
Šele tako se pred teboj lahko odpre čarobnost, ki jo resnično doživiš.
Čimveč takih lepih trenutkov vam želim!