Danes je poletni solsticij.

Že ob 5.04 sem na vrhu Pohorja gledala sončni vzhod. To pomeni vstajanje ob 3.20, start hoje ob 4.00 in prisopihanje na vrh ob sončnem vzhodu.

Priznam, nikoli še nisem bila tako zgodaj na Pohoju. Ni mi bilo, da vstanem iz tople postelje.

Ni mi bilo, ko sem prehodila prvo polovico poti in se spraševala, kaj mi je tega treba. Moj um je iskal 1001 strategijo, kako se meni v tem lajfu ni “več treba matrati” in kako bom kar izstopila. Oh ja.

Potem pa sem sprejela, da pač zdajle hodim na Pohoje in mi po hrbtu teče pot. Začutila sem svoje telo, kako fenomenalno deluje in me podpira pri tem, kar si želim naprimer na vrh Pohorja ali Destinacijo Milijon.

Nehala sem se smiliti sama sebi. Nehala sem jamrati in iskati razlage, kako težko mi je.

Samo s telesom sva hodila, leva, desna, leva, desna.

Štela korake. 1-2-3-4. 100-200-300-400. Veliko korakov.

Nato se je zgodil čudež.

Opazila sem, kako lepo je okoli mene. Kako lep je moj rodni Maribor v jutranji temi, z lučkami, s sanjami, z ljudmi, ki se imamo radi, ki imamo radi naše mesto.

V sebi sem začutila tisti znani občutek moči in življenja in kar samo me je pognalo proti vrhu.

Veste, vedno ko manifestiramo, na poti naletimo na odpor. Sicer smo si izbrali premajhen cilj. Rezultat manifestacije pa je odvisen od tega, kako ob uporu reagiramo.

Ko vas upor skuša ujeti v svoje limanice, pojdite v telo. Začutite preprostost svojega ustvarjanja in se mu predajte. Ostanite v svoji veliki igri in ne dajte se strategijam uma, ki vas skuša potegniti nazaj.

Uspeli so namreč ljudje, ki so “še zadnjič poskusili”.

Lep solsticij in naj se vam uresniči vaša, po meri krojena manifestacija!