z vami bi rada podelila osebno zgodbico, kar se mi je dogajalo v zadnjih tednih, kajti to že skoraj presega meje mogočega in vem, da je za to zaslužen predvsem F.E.E.L.
Kaj se je dogajalo?
Za tiste, ki ne veste, je po 4 letih priprav končno v meni dozorel projekt obnove hiše.
Ta štiri leta sem poskušala in poskušala, pa se ni izteklo. Najprej so podaljševali na občini, nato me je tožil bivši mož, ko se je vse to zložilo, nisem dobila izvajalca.
Nato se je izkazalo, da moram v celoti spremeniti projekt, saj prvi ne bi bil legalen.
(Pa je res vedno vse “slabo” za nekaj dobro.)
Lani jeseni sem se končno zares odločila. ZARES ODLOČILA.
Začuti pomen teh besed, !
Danes mi je jasno, da prej nisem mogla uresničiti projekta, saj nisem imela čustvene moči zanj oz. sem jo še pridobivala.
Ko sem se odločila, sem v nekaj dneh dobila odlično arhitektko, ki je pripravila projekt. Do datuma, ko sem želela jaz. Je hotela zavlačevat, pa sem ji odločno povedala datum in sem projekt do tistega dne tudi dobila.
Ko sem imela projekt, sem imela na spisku že nekaj izvajalcev. Vsem sem poslala projekt in odločno povedala, do kdaj želim ponudbe. Vse sem dobila pravočasno.
Ker bo obnova hiše popolna, smo potrebovali nov začasni dom.
Tukaj me je zadel F.E.E.L. Kar nekako se ni hotelo izteči in takrat sem se zavedela, da je v meni še vedno nezaceljena rana “nimam doma”.
Pošteno sem jo izjokala, in verjeli ali ne, v roku 3 ur po joku v rokah držala dogovor o hiši, ki sem jo izbrala že na začetku, pa se je vse zatikalo.
Manifestacija res ni mogoča, dokler jo zadržuje bolečina v rani, ki se želi prečutiti in zaceliti.
To vam pišem s Costa Rice, kjer sem se zaradi časovne razlike zbudila zgodaj zjutraj. Odšli smo za 3 tedne, z menoj pa sta mlajša najstnika. Vrneta se sama, jaz pa grem še na izobraževanje v New York.
Da sem lahko odpotovala, je bilo treba uresničiti čudež, tako obupen je bil seznam, kaj vse zahteva priprava na obnovo hiše.
Ob vsem tem pa redno meditirati, narediti jutranjo jogo, in ja, na koncu še spakirati za dvojno vreme (za Costa Rico in New York).
VSE MI JE USPELO.
Vmes so bili trenutki, ko skoraj nisem verjela.
Ko sem se počutila, da sem največja neumnica, ker v sredi projekta obnove hiše, ki je skoraj enakovreden novogradnji, odpotujem za 1 mesec.
Počutila sem se tudi krivo za to, da bo nekdo drug zame preselil vse, medtem ko sem jaz na potovanju.
Bala sem se, da bom odločitve sprejemala prehitro in ne bodo dobre, predvsem kar se tiče izvajalcev.
Potem pa prišel je trenutek, ko je F.E.E.L. obrodil sadove. Kajti v meni se je zbudila moč in rekla sem si: DOVOLJ. Dala bom vse od sebe, mentalno, čustveno in fizično. Verjela bom v čudeže. Zaupala v Vesolje.
Postavljala meje. Zahtevala, da se držijo rokov.
Odločna bom in močna. Tukaj sem jaz glavna :-)
Vse je teklo. Vse se je izšlo. Vsi so se strinjali, sodelovali in pomagali. Še lepše se je izteklo, kot sem načrtovala.
Moj najstarejši, mladi podjetnik, je pripomnil: “Mami, ti sploh ne veš, kako se jaz v teh dneh učim od tebe organizirati in delegirati. To potrebujem, če želim veliko podjetje.” Bravo sin!
Vsak dan sem se počutila bolje. Bila sem fizično vedno močnejša in namesto izgorelosti sem čutila moč, radost in veselje. Gibanje po hiši in čiščenje podstrešja mi je dajalo še fizično kondicijo.
Ta trenutek sedim na postelji, pripravljena, da čez nekaj ur pričnem raziskovalno avanturo.
Srečna sem in zadovoljna.
Vem, da sem si to, kar doživljam zdaj, “pridelala” s F.E.E.L. Moč je v meni, a kaj mi pomaga, če jo zastirajo oblaki bolečine. Le ko se pogumno soočim z njo in jo zacelim, mi moja moč postane na voljo.
Zagrabila jo bom z obema rokama.
Tudi zato, da z vzgledom pokažem, kaj je mogoče.
Nikoli, dragi , nikoli ne pozabite, da neizmerno zaupam v vaš uspeh!