Že nekaj časa spremljam zgodbo deklice, ki ima doma težke razmere. Mama jo ima rada, a velikokrat ne zmore pritiskov v svojem življenju in vsi trpijo. Nazadnje se je deklica tako sprla s svojo mamo, da jo je mama vrgla iz hiše in ji rekla, naj gre spat, kamor ve in zna. Prespala je pri prijateljici.

Deklica je stara 14 let.

Vem, hud primer in zelo me je prizadel.

V takem primeru je seveda najlažje obsoditi mamo, ki je tako brezsrčno reagirala.

A mene se taka mama dotakne. Vprašam se, v kakšni stiski je bila, da je tako reagirala na svojega otroka? Kaj se je v njej vzbudilo?

Kot sem rekla, to je hud primer. A tudi v manj hudih primerih se nam staršem zgodi, da nam “pade mrak na oči” in da lahko situacijo z otrokom vidimo tako zelo resno, da se počutimo nemočni in vlečemo poteze, ki odnos razdirajo namesto povezujejo.

Zato bi vam danes rada razložila, kaj se dogaja in predvsem to, kako se lahko temu izognete.

Vsi, tudi jaz in vi, živimo svoje trenutne odnose skozi očala svoje zgodovine. Kaj to pomeni?

V vašem otroštvu in mladosti so se vam dogajale situacije, ki so bile preveč boleče, da bi jih takrat zmogli čustveno predelati. To pomeni, da so čustva, ki so se rodila takrat, npr. jeza, žalost, razočaranje in tudi hrepenenje po ljubezni, podpori in povezanosti, ostala v vas, zamrznjena in “na čakanju”, da bo prišel trenutek, ko boste dovolj močni, da zmorete z njimi.

Čustva so energija in energija, ki je v “zamrznjenih” čustvih, vam ni na voljo. Zato se vaše telo trudi, da bi ta čustva nekako odmrznilo oz. išče situacije, kjer bi se lahko sprožila podobna čustva.

Kako to izgleda v vsakdanjem življenju?

Npr. da se je vaša mama do vas obnašala, kot da ji ni mar za vas (ali pa kako drugače, tukaj si zamislite svojo situacijo in bolečino iz otroštva), ker je imela ogromno svojih težav. V vas so ostala čustva razočaranja, jeze, žalosti in hrepenenja, da bi bilo drugače. Vsakič, ko se nekdo do vas obnaša, kot da mu ni mar za vas, se v vas vzbudi tista drobna, špikajoča bolečina, ki vas spomni, da ste nekaj pogrešali. A ker so to ljudje, ki jih vidite morda v službi, nekako “shendlate” situacijo tako, da si s pametjo dopoveste, da ni tako hudo.

Potem pa se zgodi, da vaš otrok odrašča in se obnaša do vas, kot da mu ni mar za vas (oz. vas v čem drugem spominja na to, kar vam je manjkalo v otroštvu). Dnevno. Osvobaja se, ima svoje “finte” in pritiska na vaše rdeče gumbe. Ta otrok vam je blizu, je nekdo, ki ga imate radi in ki ima rad vas.

Ker sta čustveno povezana, se vašim starim, zamrznjenim čustvom ni več mogoče izogniti. Otrok, ki ga imate najraje na svetu, vam pritiska na rano in sproža vašo bolečino. Grozno se počutite. Ne veste, kaj narediti in taka situacija se zares lahko čuti kot brezizhodna.

Tako zelo, da komu pride na misel, da jo reši s tem, da otroka pošlje spat kam drugam.

Temu se strokovno reče transferenca ali transfer.

To, dragi , se lahko konča zares tragično, če se ne zavedate, kaj se dogaja in ne sežete pod površino. Kajti edino, kar v takih primerih pomaga, je, da se ustavite in se ozrete vase.

S sočutjem, ljubeznijo in nežno.

Če se namesto z zgodbo, kaj “vaš otrok počne vam”, povežete s tem, kar čutite, boste začutili originalno bolečino. Lahko si boste dovolili žalost, jezo ali hrepenenje, kajti tam boste zase, in si boste podarili ljubezen in razumevanje, ki ju niste dobili kot otrok.

Ko bodo vaša čustva izzvenela, ne boste samo potolaženi ampak se bo za košček zacelila vaša čustvena rana. S te nove pozicije boste tudi otroka videli drugače.

Ni dovolj en sam tak korak. Potrebno ga je ponavljati, dokler se vaša rana popolnoma ne zaceli. Ko bo zaceljena, bodo vaši odnosi POPOLNOMA drugačni, lepi, povezani in zdravi.

Oglejte si brezplačen F.E.E.L. Video vodnik kjer vam predstavimo najbolj napredno, preprosto in naravno metodo za dvig čustvene inteligence in krepitev čustvene moči.

Nikoli ne pozabite, neizmerno zaupam v vaš uspeh!

Vaša

Špelca