Včeraj je bil težek dan.
No, ne bo držalo, najprej je bil dan kot v pravljici.
Dopoldan smo bili na barki, globoko v fjordu na Islandiji in zgodil se je čudež.
Kiti, ki smo jih vsi tako želeli videti, se niso in niso prikazali. Takrat sem se spomnila nasveta prijateljice: “Poveži se z njimi v srcu”.
Šla sem globoko v srce, v prostor, kjer smo resnično vsi eno. (Potrebovala sem nekaj let vaje, da znam in zmorem vstopiti v ta prostor, tudi zdaj lahko to storim le, če v tistem trenutku ni v meni aktivna nobena čustvena rana).
Bilo je čudovito. Divine feeling, božanski občutek.
Tudi če se kiti ne bi prikazali, bi v meni ostal ta občutek povezanosti in tega, da sem eno z naravo in kiti.
A ni minila niti minuta, ko se je pokazal hrbet in znani vodomet z vrha glave, ko kit izdihne vodo in zrak. Tako lep hrbet. Veličasten, zares velikanski. Meril je kakih 12 metrov, prava ladja.
Plaval je okoli nas, se igral, zabaval in pihal. Prav ljubko se je prikazoval. Ko se je potopil globoko, je pokazal dvokrilni rep, okrašen z belo barvo in enkratnim vzorcem, lastnim samo njemu. Barve repa so pri kitih tako unikatne kot naš prstni odtis.
To se je ponovilo nekajkrat in moje srce se je polnilo z občutkom neizmerne širine in globine hkrati. Tega sploh ne znam opisati.
Vem samo, da sem rekla Maksu: “Zdaj bo skočil. Samo skoči še naj in to je to.”
Kot ponavadi, mi niso verjeli. A to ni bilo pomembno. Kajti minutko kasneje se je, samo kakih 25 m od nas, iz vode silovito pognala velikanska postava, se zavrtela in štrbunknila z vso silo, da je naokrog nastal pravi pljusk. In takoj zatem še enkrat. NORO! Trajalo je nekaj sekund, pravi plaz energije za človeško srce.
Sploh nisem mogla prav dojeti, kajti energija je bila tako močna, da me je vso preplavljala. Samo dovolila sem valove in valove, da so šli čez mene, do neskončnosti.
Tega mi nihče nikoli več ne bo mogel odvzeti.
Počutila sem se ljubljeno, zaščiteno in hkrati mogočno.
Kajti zdelo se mi je, kot da sva se s kitom zares pogovorila in z veseljem se je igral z menoj.
Vodička je rekla, da je kaj takega doživela samo nekajkrat v 18 letih, odkar vodi oglede kitov po vsem svetu.
Potem smo šli v vroče vrelce (ki jih je na Islandiji res v izobilju), ki so znani po svoji zdravilni moči. Vrejo izpod hriba, v sredi ničesar, vrelec pa je pred 800 leti posvetil in prvi uporabljal znani duhovnik – zdravilec.
Danes je malo nižje postavljen velik bazen z znadvse prijetno vodo 33 C, zraven pa manjši, zdravilni kamniti bazenček, v katerem izpod tal prihajajo drobni mehurčki, voda pa ima čudovitih 38-40 C. Kakšne 4 ure sem odplakovala svoje človeške čustvene in energetske usedline, bilo je neverjetno prijetno. Prav nič boleče ali dramatično, samo prijetno.
V tem me je po telefonu poklical moj najstarejši sin Štef, ki je na svojo željo ostal doma, ker “mora delati”.
Odkar mu je uspel projekt SPACEFLIGHT SIMULATOR, je še bolj deloholiški, kot je bil, če je to sploh mogoče.
A tudi njega je na poti v podjetniško odraslost zadel test.
Google je spremenil algoritme in njegova aplikacija je doživela mrzel tuš nenadnega upada prikazovanja novim uporabnikom.
Ne glede na to, da bomo kot podjetje sčasoma tudi na to našli odgovor in se vrnili na pot vzpenjanja, je bilo čustveno zahtevno. Počutil se je zavrnjenega, da ga nihče na mara, da se mu godi krivica, da je nič in nihče brez svojega projekta … skratka, na dan je vrelo kot iz islandskih vrelcev.
Vse to se, kot je po svoje normalno, najprej zvrne na bližnje.
Kajti mi ga imamo radi in ga ne bomo zapustili tudi, če bo grenkobo zlival na nas.
V takih trenutkih rad prestopi meje, saj še ne obvlada sebe in svojih čustev do te mere, da bi bil njihov lastnik. Najde krivca in to sem ponavadi jaz. Ker “me ne briga”, ker “ga pustim samega”, ker “kajjazvemkajvsenaredimnarobe”.
Razumem, da so to njegova čustva. Skušam ga usmerit v čutenje in ne bruhanje. Tako je silovit, da ne gre. Skušam mu dovoliti jezo in trudim se, da ohranjam mejo. Ni lahko. Prvič, ker mi je težko zanj, in drugič, ker vse to vpliva tudi name. In tretjič, ker se nekje v globini začnejo odzivati moja globoko zakopana čustva.
On je res mojster, da najde globoko v zemlji skriti zaklad.
Ne prenese, če je nekaj neizraženo, najtežje pa je, da jaz niti pojma nimam, da sploh kje držim čustva v sebi, kaj šele, katera so.
Kdo ve, morda pa je zdravilna moč kitov in vrelca pričela delovati. Če kdaj, potem zdaj.
Nekaj časa sem ga poslušala. Potem sem pričela noreti, naj neha, ker nisem več zmogla. Odložila sem telefon.
Se pošteno spihala (bili smo že v avtu in sami trije) in izrekla besede, ki jih običajno res ne izrečem. Saj veste, f words. Vsem sem povedala svoje, moji mami, bivšemu možu in seveda sinu. Še ta dva z menoj sta dobila svojo mini porcijo.
Sploh pojma nisem imela, da sem toliko potlačila.
Kazalo je, da mi je jezo naložil Štef, ampak to je bilo f … moje. Moja jeza, moja potlačena moč.
Ko sem se izbruhala (na srečo sem bila vseeno lastnica svoje jeze in zaradi tega okolica ne nastrada, torej sta bila 13 letna hčerka in 16 letni sin ob meni čisto mirna in skulirana), sem utihnila.
Prosila sem za tišino v avtu, da res lahko začutim trenutek.
Tiho sem izrekla molitev, naj se pozdraviva, jaz in Štef.
Naj se poslovni projekt premakne naprej. Da sem na razpolago za čutenje in za spremembe, ki se morajo zgoditi.
V tem smo našli kamp. Ko sem parkirala avto in hodila naokrog, do kopalnice in nazaj, sem začutila.
Tisto znano, iskreno bolečino v srcu. Pričela se je sproščati, olajšujoč občutek nežne, božajoče bolečine, ni bilo zgodbe.
Nobene zgodbe več. Samo moje srce in njegovi občutki.
Prihajalo je v valovih. Kot popadki, saj se je rojevalo nekaj novega. Naenkrat sem bila sposobna sprejeti. Da se dogaja, da je včasih pač boleče, in da zaradi tega ne bom umrla, niti nisem slaba mama ali ženska. Samo pač dogaja in to je OK. Resnično OK.
Trajalo je morda nekaj minut, morda pol ure. Ne vem.
Ker naenkrat ni bilo ničesar več. Samo neizmeren prostor v meni, mir, trenutek in vstopanje v neznano.
Zavedanje narave okoli mene, nov zdravilni vrelec tudi v tem campu (ki sem ga namerno poiskala), miren večer in večni dan. V tem času na Islandiji ni noči in to je prav poseben občutek, ko si pri belem dnevu opolnoči umivaš zobe.
Preden sem šla spat, sem Štefa še enkrat poklicala, čeprav sem si v navalu besa prisegla, da ga ne bom NIKOLI VEČ poklicala (ha ha ha).
“Bolje sem”, je rekel. “Spet lahko delam. Našel sem forum, kjer me podpirajo in mi pomagajo pri težavi. Usmeril se bom v del projekta, ki ga že dolgo načrtujemo, a nekako ni še prišel na vrsto.”
Skratka, račke, ki so še malo prej popolnoma kaotično norele, so bile kar naekrat lepo v vrsti.
Šele takrat sem se zavedela, kaj se je pravzaprav zgodilo. Kiti, vrelec, ultrasenzitivni Štef in F.E.E.L. Zmagovalna kombinacija.
Še enkrat mi je postalo jasno, da v svoje sanje lahko zrasteš le preko F.E.E.L. Morda ga kdo ne imenuje tako, a ga zagotovo “izvede”, se pravi občuti, odčuti in spusti, da lahko stopi v novo realnost.
Če ne bi živela F.E.E.L., bi se verjetno pošteno sprli, zgrizli, in še bolj ranjeni odšli vsak na svojo stran. Tako pa gremo zaceljeni in bolj pristno povezani naprej, v nove (poslovne) avanture.
Življenje s F.E.E.L. je resnično lažje in toliko bolj polno.
vaša
Špelca