Moj eksplozivni prvorojenec je zadnje tedne neverjetno miren. Z njim se lahko pogovarjam globoke pogovore, kjer me posluša in kaj pametnega pripomni … vedno mi da krepko misliti, ker je predvsem iskren.

Luise Hay je rekla: “Mame, vzgajajte sinove, ki bi jih želele imeti za može.” Ponosno sem pomislila, da mi je prav to uspelo.

Ta mirnost je po svoje čudež, a ko sem pogledala globlje, sem ugotovila, kaj se je zgodilo.

V dneh svoje bolezni (priznam, pošteno me je zdelalo) sem krepko predelovala svoj odnos z očetom. Zadnje čase sva se namreč zbližala, kar je prineslo na površje moje stare rane.

Tisto, ko misliš, da je nekaj že za teboj, da si že predelal …

Nisem mogla več zanikati ali svojih čustev pripisovati nekemu dejanju svojega sina ali bivšega moža.

Krepko, kruto, kristalno jasno mi je postalo, da sem v veliko konfliktih, ki sem jih imela z omenjenima, doživljala popolnoma enaka čustva kot jih doživljam sedaj, ko ležim v postelji in samo pomislim na svojega očeta. POPOLNOMA ENAKA!

Samo tokrat ne bom pobegnila.

Odčutila jih bom v polnosti, si jih dovolila, ne, ničesar ne bom naredila nikomur ali ničemur, ampak bo moje telo moje svetišče. Skozi roke, noge in grlo bom pretočila vse, kar imam za pretočit … (no, saj grlo me temu primerno hudo boli) … ker želim nekaj sprejeti, končati, objeti in dokončno kreirati drugačno realnost.

Ko je tako “bruhalo” iz mene v občasnih valovih, se je – zanimivo -, moj senzitivni sin vedno bolje počutil.

Tudi jaz sem bila vedno bolj mirna in sproščena, ugotovila sem, da je napetost izginila in da se je nekaj sprostilo v celotni družini, ne samo v meni.

NEVERJETNO.

Samo s tem, da sem bolna, da sem v stiku sama s seboj, s svojimi čustvi, da jih ne zanikam ampak sprejemam in si jih dopustim v telesu, se je naša družina umirila.

Uf.

Kaj bi dala, če bi mi nekdo to povedal leta in leta nazaj, ko sem si pulila lase in skušala pomagati svojemu otroku, da ne bi bil tolikokrat tako iz sebe?

***

Tako da dragi , če imate otroka ali koga drugega v svoji okolici, ki je eksploziven, boste s tem, da se dotaknete svojih čustev, doživeli čudež.

Starši namreč svoj nepredelana čustva (strokovno: psiho-organski material) prenašamo na otroke in senzitivni in eksplozivni otroci nas na to s svojimi “izpadi” glasno opozarjajo.