Moje otroštvo je zaznamovalo nasilje. VELIKO nasilja.

Ne, nikomur nisem povedala. Tudi če bi, me ne bi nihče zaščitil, ker se je vsem okrog mene to zdelo normalno. Veliko sem pretrpela, predvsem v tišini.

Morda se tudi zaradi tega danes posvečam temu, kako jezo izraziti na zdrav način.

Navzven sem kazala, kako močna sem. Najraje sem bila zdoma, kolikor so mi pač dovolili (da jih nisem ponovno dobila). Svojo bolečino sem zakopala v petice v šoli, in v to, da sem obupno iskala prvega fanta.

Našla sem ga, fanta namreč, pa me je še ta pretepal. Bila sem tako zlomljena, da se nisem zmogla upirati. Najbolj pa me boli spomin na to, kako normalno se mi je to zdelo – zame.

Nekega dne pa se je v meni vse prelomilo. Dobila sem zadnjo klofuto v svojem življenju. Natanko se je spominjam. Sedela sem v parkiranem avtomobilu, ko mi je tedanji fant prisolil eno okrog ušes, ker “se nisem v redu obnašala”.

Samo vstala sem, odšla iz avta, zaprla vrata za seboj in NIKOLI več me nihče ni udaril.

***

Mnogo let za tem sem rodila prvega sina. Izjemno senzitivnega, ponavadi tako zelo, da je vnaprej čutil, kaj se bo zgodilo. Poleg senzitivnosti pa še izjemno eksplozivnega. Od takrat, ko ga je nekaj razjezilo, pa do njegove burne reakcije je ponavadi minilo 0.001 sekunde.

Nisem znala z njim. Karkoli sem poskusila, ni delovalo. Ne neizmerna ljubezen, ne sočutje, ne crkljanje in nežnost, ne postavljanje mej, strogost ali vpitje, nič ni delovalo. POPOLNOMA NIČ.

Ko je izgubil tla pod nogami, se je tresla cela hiša.

Dolgih 11 let sem potrebovala, da sem ugotovila, v čem je “keč”.

Bil je v meni!

V tem, da sem se vsakič, ko je on strastno reagiral, jaz tako ustrašila, da sem se v sebi zrušila.

Ker nisem bila v stiku s svojimi čustvi, se tega niti od daleč nisem zavedala. Avtomatsko sem vklopila obrambe, se pravi fasado moči,  v sebi pa sem bila polomljena, prestrašena punčka, ki je trepetala za svoje telo.

Ko sem končno prepoznala svoj strah, se je pričela moja pot zdravljenja. Sočutno, z ljubeznijo, globoko, iskreno, s solzami in predvsem čutenjem moje potlačene jeze in žalosti se je moj strah celil in postopoma odšel za zmeraj.

Bolj kot sem čutila svojo jezo na zdrav način, bolj trdna sem bila v sebi. S tem na novo najdenim notranjim ravnotežjem sem zmogla stati sinu ob strani, ko mu je bilo težko, in mu postaviti zdrave meje, ko se je razvnel preko njih.

Zares sem ponosna na to pot mojega, njegovega in najinega odnosa. Še bolj kot ponosna pa sem srečna.

Ker vem, da bi se njegova strast lahko končala zelo nesrečno, ker bi ga jaz zaradi svoje ranjenosti lahko zatrla namesto podprla.

Tako pa je danes to mlad entuziast, ki strastno ustvarja zelo uspešno mednarodno podjetje, jaz pa kokodakam od ponosa :-)

***

Če ste prebrali do sem, že veste zakaj. Upam si trditi, da se v tej zgodbi vsaj malo prepoznate (ali pa prepoznate koga, ki vam je blizu).

Če boste svoj strah prepoznali pravočasno, vam bo prihranjeno veliko, veliko težkih trenutkov.

Pa še odnos s svojim otrokom oz. eksplozivno osebo boste gradili namesto rušili. Res sem vesela, da vam ne bo treba utirati poti čisto na novo in vam hoditi v temi.

***

Lučko na poti vam bo dajala tudi knjiga, ki sem jo napisala prav za vas.

Je kratka in jedrnata, praktična in prav nič pocukrano olepšana. Pomagala vam bo takrat, ko boste že (skoraj) obupali.

Verjemite, tudi za vajin odnos se najde pot. Našli jo boste v sebi.

Naročite knjižno uspešnico Pomagajte najstniku (in ostalim ljudem okoli sebe) izraziti jezo TUKAJ >>