Dragi-a,

prazniki znajo biti kar pestra izkušnja, kajti družine več časa kot običajno preživimo skupaj. Zato verjamem, da vam bo moja današnja zgodbica pomagala razumeti in predvsem postaviti zdrave meje v situacijah, ki vas izčrpavajo.

Takole je bilo.

Moja najmlajša je zelo prijazna deklica. Še preveč. Včasih je tako prijazna, da dobi tisti prav sladki glas, ob katerem te zvije v želodcu, pa ne veš, zakaj.

To se je torej dogajalo med prazniki. Vsake toliko je kaj povedala s tako sladkim glasom, da je meni postalo kar slabo.

A tudi jaz hočem biti “prijazna”. To pomeni, da nisem takoj zaznala, da mi je slabo (to vem za nazaj). Ko je ona povedala kaj tako zelo prijazno, sem sicer začutila nekaj v želodcu, a sem ta občutek hitro potlačila.

“Ah, z menoj je gotovo nekaj narobe. Ona tako prijazna, meni pa to žre živce. Le kaj je z menoj?”

A vam je takšna reakcija poznana? Vam gre kdo/kaj na živce in krivite sebe?

Sama sem v otroštvu tolikokrat slišala, da sem neprijazna, da sem neprijetna, da me nihče ne bo imel rad in da imam predolg in pregrob jezik. Zato je moja prva reakcija, da ob “prijaznosti” zamrznem. 

V starih časih se je v meni celo vzbudilo ljubosumje, češ kako zmoreš biti tako prijazna, meni pa ne uspeva. Nikoli ne bom tista ljubka, pridna punčka s svetlimi kodrčki in pentljico, ki sedi, čaka, se prijazno smehlja in se nikoli ne umaže. Nikoli mi ne bo uspelo živeti tega ideala in zato sem bila “fovš”.

Ko zamrznem, se nekaj časa uspešno pretvarjam še jaz, da je vse v redu in da smo vsi prijazni in sladki. A ne vzdržim dolgo, ne znam vzdržati in potlačiti v nedogled. Slej kot prej eksplodiram in potem jaz izpadem tista, ki je groba, nagle jeze in ki se ne zna lepo obnašati. To je bila zgodba mojega zakona. 

A tokrat, z mojo najmlajšo, je bilo nekaj drugače. Nisem bila niti ljubosumna, zamrznitev pa sem hitro opazila. Postala sem pozorna na svoj želodec, ki se je kar obračal. Nekaj se dogaja, a kaj?

Takrat se mi je posvetilo. Jeza, tukaj je na tone zadržane jeze!

Globoko sem vdihnila. Kajti vedela sem, da bom, če dregnem v to osje gnezdo, slišala tudi kaj, česa morda raje ne bi slišala. A moj želodec je silil in me opogumljal: “Vprašaj, reči, povabi!”

Zbrala sem ves svoj pogum in kar direktno rekla: “Ajra, a si jezna? A si jezna name? Sem kaj takega naredila?”

Povabilo je bilo tako direktno, da ni bilo poti nazaj. Moj ton je izražal ljubezen in podporo, hkrati pa pripravljenost, da pogledam vase, da slišim njen del, da slišim, kaj jo zares muči. Ustvaril se je prostor, v katerem se je bilo varno izraziti.

Odprlo se ji je in (precej glasno) sem slišala vse, kar sem v zadnjih dneh rekla ali naredila in ji to ni bilo prav. Videla sem, kako težko ji je to povedati meni, ki me ima zelo rada, čutila sem njeno borbo. Zato sem bila samo še toliko raje ob njej, ko se je odpirala, se izražala in vstopala v svojo moč.

Opravičila sem se za nekatere stvari in povedala svoj del. Vsaka je imela pravico in prostor, da izrazi svoje potrebe in stoji za njimi. Hkrati sva obe dojeli, da ne moreva zahtevati druga od druge, da te potrebe tudi izpolni. 

Kakšna svoboda!

Kakšna svoboda je to, ko se nekdo ob meni svobodno izrazi, še posebej svojo jezo!

Kakšna svoboda, ko jaz te jeze ne vzamem nase, ampak realno pogledam svoj del, ga po potrebi spremenim in se tudi sama izrazim nazaj!

Kakšna svoboda, ko znaš z jezo na zdrav način! Ko znaš razbrati njeno sporočilo in uporabiti njeno energijo za povezanost, namesto za vse hujši in globlji razdor.

To se je med prazniki zgodilo vsaj trikrat, saj sva imeli vsaka svojo idejo, kako preživeti praznike. Vsakič me je na dinamiko opozoril moj želodec in vsakič se je po izražanju takoj in popolnoma umiril. Kakšno fizično olajšanje nastopi, ko so medsebojne besede izražene.

Povezali sva se na novem nivoju. Ko otrok odrašča, je to nujno, kajti vsako obdobje odnaša način povezanosti, ki je normalen za starša in manjšega otroka, in prinaša povezanost, ki je zdrava za starša in odraščajočega otroka.

Osvojili sva lekcijo zadržane jeze. Meni ni bilo treba tlačiti in eksplodirati za nekoga drugega, njej ni bilo treba zadrževati v strahu, da bom jaz užaljena ali prizadeta. Obe sva bili videni in slišani.

Kar solzne oči imam, ko to pišem. Napisala sem z željo, da bi mame in hčerke (in seveda vsi starši in otroci) svoje odnose ustvarjale na zdrav način.

Hkrati pa vem, da ta lekcija sega daleč preko meja odnosov starš/otrok. Zadržana jeza nekoga drugega, ki vas tišči v želodcu, potrebuje poslušalca. 

Morda je pred vami priložnost, da povabite k izražanju?

Želim vam zdravo izražanje in zdravo povezovanje. Sporočite mi prosim, kako se vas je zgodbica dotaknila, vaš odziv mi veliko pomeni.

******

Če želite podporo pri zdravem izražanju jeze, vam bo v veliko pomoč in podporo druga, dopolnjena in razširjena izdaja uspešnice POMAGAJTE NAJSTNIKU (in drugim ljudem okoli sebe) IZRAZITI JEZO.

Knjiga je praktična, polna realnih situacij in odlično sprejeta pri bralcih (zato pa je bil potreben ponatis).

Naročite svoj izvod tukaj >>

Na zdravo izražanje jeze in nikoli ne pozabite, neizmerno zaupam v vaš uspeh!

vaša

Špelca

PS: Med letošnjimi prazniki se mi je zdelo, da gre vse narobe, kajti vsi plani so se kar sproti rušili. A zdaj vidim, kako čudoviti so bili v resnici. Lepšega darila si ne bi mogla predstavljati.

Če želite postati prijatelj s svojo jezo in jezo drugih, si naročite praktično in res zanimivo, berljivo knjigo POMAGAJTE NAJSTNIKU (in drugim ljudem okoli sebe) IZRAZITI JEZO. V njej brez olepševanja prikažem, kako v tem zahtevnem obdobju graditi pravo in pristno povezanost in pospremiti najstnika, da bo srečen, uspešen in kompetenten. 

Če želite to odlično knjigo, kliknite tukaj.